Page 187 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 187
i Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA
Bojana Adamièa pozna tako starejša kot mlajša generacija ljubiteljev glasbe. Bil je
èlovek z izrednim posluhom za nove glasbene tokove in rad je prisluhnil mladim in jim
pomagal z nasveti. Tega sem bila dele na tudi sama. Hvale na sem mu, da me je toliko
nauèil in da sem dolga leta sodelovala z njim.
S Franetom Milèinskim Je kom sta bila od vsega zaèetka njunega ustvarjanja šansona
tesno povezana. O tem najveè povedo misli, ki jih je Bojan Adamiè nekoè zapisal:
»…Torej po Je ku paè nimamo lahkega dela. Te ko bo ustvariti kaj boljšega. Torej ‘šola’
je stvar èasa, tradicije dela in iskanja lastnega izraza. Jaz sicer dokaj dobro poznam
francoski, nemški in avstrijski šanson in tudi pesmi drugih narodov mi niso posebno tuje,
toda z imitacijo kateregakoli od njih nismo niè na boljšem. Stojim paè na stališèu, da je
vrednejše (tudi magari slabše) delo, ki ima na sebi nekaj originalnega in sve ega, kot
najboljša imitacija in kopija, ki to ostane tudi pri najboljši izvedbi. Ne poskušam se torej
zgledovati po nikakršnih tujih zgledih, ki pa jih zelo cenim in spoštujem in tudi vedno
hodim poslušat in se pri njih uèiti – obrti. Njihove ideje so paè njihove in za mene kot
poslušalca zelo privlaène, za mene kot skladatelja pa neuporabne, ker paè ne nameravam
postati Francoz ali Avstrijec in ne èutim tako kot oni in tega tudi ne morem na nek naèin
‘konstruktivno’ ali ‘aktivno’ prevesti – in tudi ne vem ,zakaj naj bi. Najsi se moja zgodba
konèa kakorkoli, imel bom zavest, da sem nekaj poskušal in tudi naredil v tej smeri. Èe se
me bodo zanamci spomnili in dobro ocenili, me bo zelo veselilo, èe pa ne, bom imel vsaj
zavest, da sem napravil nekaj korakov, da pa bodo drugi šli še naprej in poèasi priborili
naši glasbi in naši besedi tisto mesto pod soncem, ki ga zaslu imo.«
Takole pa smo ponavadi sklenili naše koncerte z zakljuènim avizom in besedilom, ki
ga je napisal Bojan sam:
Zdaj elimo vam lahko noè in eno bolho za pomoè,
da bi po vsem tem, kar ste hrabro izdr ali,
vseeno mirno, sladko spali.
Nasvidenje, nasvidenje, nasvidenje še kdaj,
nasvidenje, nasvidenje, nasvidenje še kdaj!
Viri:
– arhiv Meri Avsenak Pogaènik
– glasbeni arhiv Radija Slovenija
– podatki iz programskih knji ic Jugoslovanski šanson – Rogaška
– podatki iz programskega lista Neiztrohnjeno srce
187
Bojana Adamièa pozna tako starejša kot mlajša generacija ljubiteljev glasbe. Bil je
èlovek z izrednim posluhom za nove glasbene tokove in rad je prisluhnil mladim in jim
pomagal z nasveti. Tega sem bila dele na tudi sama. Hvale na sem mu, da me je toliko
nauèil in da sem dolga leta sodelovala z njim.
S Franetom Milèinskim Je kom sta bila od vsega zaèetka njunega ustvarjanja šansona
tesno povezana. O tem najveè povedo misli, ki jih je Bojan Adamiè nekoè zapisal:
»…Torej po Je ku paè nimamo lahkega dela. Te ko bo ustvariti kaj boljšega. Torej ‘šola’
je stvar èasa, tradicije dela in iskanja lastnega izraza. Jaz sicer dokaj dobro poznam
francoski, nemški in avstrijski šanson in tudi pesmi drugih narodov mi niso posebno tuje,
toda z imitacijo kateregakoli od njih nismo niè na boljšem. Stojim paè na stališèu, da je
vrednejše (tudi magari slabše) delo, ki ima na sebi nekaj originalnega in sve ega, kot
najboljša imitacija in kopija, ki to ostane tudi pri najboljši izvedbi. Ne poskušam se torej
zgledovati po nikakršnih tujih zgledih, ki pa jih zelo cenim in spoštujem in tudi vedno
hodim poslušat in se pri njih uèiti – obrti. Njihove ideje so paè njihove in za mene kot
poslušalca zelo privlaène, za mene kot skladatelja pa neuporabne, ker paè ne nameravam
postati Francoz ali Avstrijec in ne èutim tako kot oni in tega tudi ne morem na nek naèin
‘konstruktivno’ ali ‘aktivno’ prevesti – in tudi ne vem ,zakaj naj bi. Najsi se moja zgodba
konèa kakorkoli, imel bom zavest, da sem nekaj poskušal in tudi naredil v tej smeri. Èe se
me bodo zanamci spomnili in dobro ocenili, me bo zelo veselilo, èe pa ne, bom imel vsaj
zavest, da sem napravil nekaj korakov, da pa bodo drugi šli še naprej in poèasi priborili
naši glasbi in naši besedi tisto mesto pod soncem, ki ga zaslu imo.«
Takole pa smo ponavadi sklenili naše koncerte z zakljuènim avizom in besedilom, ki
ga je napisal Bojan sam:
Zdaj elimo vam lahko noè in eno bolho za pomoè,
da bi po vsem tem, kar ste hrabro izdr ali,
vseeno mirno, sladko spali.
Nasvidenje, nasvidenje, nasvidenje še kdaj,
nasvidenje, nasvidenje, nasvidenje še kdaj!
Viri:
– arhiv Meri Avsenak Pogaènik
– glasbeni arhiv Radija Slovenija
– podatki iz programskih knji ic Jugoslovanski šanson – Rogaška
– podatki iz programskega lista Neiztrohnjeno srce
187
