Page 170 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 170
AN ADAMIÈ (1912–1995)
prebegnili mariborski gledališèniki in igralec Bo o Podkrajšek je prišel z idejo, da bi
ustanovili Toti teater. Skladbe so nastajale tako rekoè spotoma, ne da bi se sploh kdo
zavedal, da poènemo nekaj novega. Skoraj vsi igralci so bili tudi pevci. Spominjam se, da
sem pisal glasbo predvsem za Milo Kaèièevo, Milèinskega, Kajetana Kovièa, Jo eta
Pengova. Sodelovali pa so še glasbeniki Samo Hubad, Miha Gunzek, Vlado Golob in
drugi. Vse skupaj pa se je dogajalo v takratnem Delavskem domu na Miklošièevi cesti. To
je bil nekakšen variete s skeèi in songi. Besedilo je prevladovalo in glasba je bila šele
drugotnega pomena. Prikrivala je najostrejše dele. Bila je pisana na besedila in na
popularne šlagerje. Igralci so od teh predstav iveli. Neverjetno je, koliko so Italijani
prenesli! Èeprav so cenzurirali besedila, se je iz njih še vedno brilo norce. Socializem po
letu 45 pa kaj takega ni veè prenesel. Med vojno je OF na to dejavnost seveda gledala s
simpatijo, saj se je v skeèih stalno opozarjalo na prisotnost okupatorja. Italijani so po tisti
znani – kdor poje, ne misli zlega – dopušèali kar precej. Z glasbo smo zabrisali
marsikatero pikro. Èasi niso bili prav niè lahki, saj si e za vsak malo daljši razgovor na
ulici lahko pristal v taborišèu na Rabu. Milèinski, ki je veliko sodeloval v Totem teatru, si
je melodije za svoja besedila dostikrat sam izmišljal, druga pa sem mu jaz uglasbil. Ta
naveza je ostala dejavna tudi še nekaj èasa po vojni. Po vojni sem deloval na Radiu.
Takrat so prevladovala propagandna besedila in kakšna lirièna. Toda poèasi so se ljudje
le odvrnili od vojne in se zaèeli zanimati tudi za druge reèi.« (spremno besedilo Bojana
Adamièa v programskem listu »Veèera besede v glasbi z mojstrom Bojanom Adamièem
in Meri Avsenak« v Okrogli, zdaj Štihovi dvorani, Cankarjevega doma v Ljubljani z
naslovom »Mefistovi kovèki«, 1989.)
Bojan Adamiè je v svoji bogati karieri uglasbil tudi številne songe in kuplete za
radijske in televizijske igre, ki so jih izvajali dramski igralci in jih najdemo v arhivu RTV
Slovenija.1 Veliko je pisal tudi za gledališèe. Njegova intenzivnejša pot k šansonu pa se je
zaèela v 70. letih. Takrat sta pod okrilje festivala Slovenska popevka na oder postavila
veèere šansonov tedanja odgovorna urednika glasbenega programa Radia Ljubljana
Mojmir Sepe in Janez Martinc in s tem o ivila zanimanje za to zvrst. To so bili posebni
veèeri, imenovani Pesmi svobodnih oblik, na katerih je sodeloval tudi Adamiè. V tem èasu
je bilo prizorišèe Slovenske popevke iz Ljubljane za dve leti prestavljeno v Celje in z njimi
tudi Pesmi svobodnih oblik. Prvo leto (1977) je bila prireditev v Celjskem gledališèu.
Adamiè je za to prilo nost uglasbil besedilo Marjana Stareta Ne spremljaj me do vrat,
zapela je Meri Avsenak. Tam so prepevali tudi Majda Sepe, Irena Kohont, Marjana
Der aj, Boris Cavazza, Arsen Dediæ, Janez Hoèevar in Andrej Šifrer. Naslednje leto
(1978) je bila prireditev Slovenska popevka v celjski dvorani Golovec in z njo tudi Pesmi
svobodnih oblik. Tu je bila predstavljena Adamièeva Pomladi da, sedaj pa ne z besedilom
Dušana Bi ala in ko se je leta 1980 Slovenska popevka vrnila spet v Ljubljano, je za veèer
šansonov uglasbil Èlovek na sredi, prav tako na verze Dušana Bi ala. Obe je izvedla Meri
Avsenak. Leta 1982 smo se Adamièu ob njegovi 70-letnici na odru Cankarjevega doma v
Ljubljani poklonili njegovi prijatelji, sodelavci, gledališki igralci in pevci: Frane
Milèinski Je ek, Ljubiša Samard iæ, Miljenko Prohaska, Ivan Hetrich, Hajrudin Krvavac
in Mira Stupica, v glasbenem delu veèera pa so ob Revijskem orkestru RTV Ljubljana
zapeli še Elda Viler, Majda Sepe, Marjana Der aj, Meri Avsenak, duet Gabi Novak in
1 Zahvala glasbenemu uredniku Djuru Penzešu za podatke iz arhiva Radia Slovenija in Franciju Plohlu za
posredovanje podatkov iz knji ic Jugoslovanski šanson – Rogaška.
170
prebegnili mariborski gledališèniki in igralec Bo o Podkrajšek je prišel z idejo, da bi
ustanovili Toti teater. Skladbe so nastajale tako rekoè spotoma, ne da bi se sploh kdo
zavedal, da poènemo nekaj novega. Skoraj vsi igralci so bili tudi pevci. Spominjam se, da
sem pisal glasbo predvsem za Milo Kaèièevo, Milèinskega, Kajetana Kovièa, Jo eta
Pengova. Sodelovali pa so še glasbeniki Samo Hubad, Miha Gunzek, Vlado Golob in
drugi. Vse skupaj pa se je dogajalo v takratnem Delavskem domu na Miklošièevi cesti. To
je bil nekakšen variete s skeèi in songi. Besedilo je prevladovalo in glasba je bila šele
drugotnega pomena. Prikrivala je najostrejše dele. Bila je pisana na besedila in na
popularne šlagerje. Igralci so od teh predstav iveli. Neverjetno je, koliko so Italijani
prenesli! Èeprav so cenzurirali besedila, se je iz njih še vedno brilo norce. Socializem po
letu 45 pa kaj takega ni veè prenesel. Med vojno je OF na to dejavnost seveda gledala s
simpatijo, saj se je v skeèih stalno opozarjalo na prisotnost okupatorja. Italijani so po tisti
znani – kdor poje, ne misli zlega – dopušèali kar precej. Z glasbo smo zabrisali
marsikatero pikro. Èasi niso bili prav niè lahki, saj si e za vsak malo daljši razgovor na
ulici lahko pristal v taborišèu na Rabu. Milèinski, ki je veliko sodeloval v Totem teatru, si
je melodije za svoja besedila dostikrat sam izmišljal, druga pa sem mu jaz uglasbil. Ta
naveza je ostala dejavna tudi še nekaj èasa po vojni. Po vojni sem deloval na Radiu.
Takrat so prevladovala propagandna besedila in kakšna lirièna. Toda poèasi so se ljudje
le odvrnili od vojne in se zaèeli zanimati tudi za druge reèi.« (spremno besedilo Bojana
Adamièa v programskem listu »Veèera besede v glasbi z mojstrom Bojanom Adamièem
in Meri Avsenak« v Okrogli, zdaj Štihovi dvorani, Cankarjevega doma v Ljubljani z
naslovom »Mefistovi kovèki«, 1989.)
Bojan Adamiè je v svoji bogati karieri uglasbil tudi številne songe in kuplete za
radijske in televizijske igre, ki so jih izvajali dramski igralci in jih najdemo v arhivu RTV
Slovenija.1 Veliko je pisal tudi za gledališèe. Njegova intenzivnejša pot k šansonu pa se je
zaèela v 70. letih. Takrat sta pod okrilje festivala Slovenska popevka na oder postavila
veèere šansonov tedanja odgovorna urednika glasbenega programa Radia Ljubljana
Mojmir Sepe in Janez Martinc in s tem o ivila zanimanje za to zvrst. To so bili posebni
veèeri, imenovani Pesmi svobodnih oblik, na katerih je sodeloval tudi Adamiè. V tem èasu
je bilo prizorišèe Slovenske popevke iz Ljubljane za dve leti prestavljeno v Celje in z njimi
tudi Pesmi svobodnih oblik. Prvo leto (1977) je bila prireditev v Celjskem gledališèu.
Adamiè je za to prilo nost uglasbil besedilo Marjana Stareta Ne spremljaj me do vrat,
zapela je Meri Avsenak. Tam so prepevali tudi Majda Sepe, Irena Kohont, Marjana
Der aj, Boris Cavazza, Arsen Dediæ, Janez Hoèevar in Andrej Šifrer. Naslednje leto
(1978) je bila prireditev Slovenska popevka v celjski dvorani Golovec in z njo tudi Pesmi
svobodnih oblik. Tu je bila predstavljena Adamièeva Pomladi da, sedaj pa ne z besedilom
Dušana Bi ala in ko se je leta 1980 Slovenska popevka vrnila spet v Ljubljano, je za veèer
šansonov uglasbil Èlovek na sredi, prav tako na verze Dušana Bi ala. Obe je izvedla Meri
Avsenak. Leta 1982 smo se Adamièu ob njegovi 70-letnici na odru Cankarjevega doma v
Ljubljani poklonili njegovi prijatelji, sodelavci, gledališki igralci in pevci: Frane
Milèinski Je ek, Ljubiša Samard iæ, Miljenko Prohaska, Ivan Hetrich, Hajrudin Krvavac
in Mira Stupica, v glasbenem delu veèera pa so ob Revijskem orkestru RTV Ljubljana
zapeli še Elda Viler, Majda Sepe, Marjana Der aj, Meri Avsenak, duet Gabi Novak in
1 Zahvala glasbenemu uredniku Djuru Penzešu za podatke iz arhiva Radia Slovenija in Franciju Plohlu za
posredovanje podatkov iz knji ic Jugoslovanski šanson – Rogaška.
170
