Page 114 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 114
industrializacija in prostor
ljala enega od največjih železarsko-jeklarskih koncernov v državi. Operacijo je
podprla Banca Commerciale Italiana (COMIT), ki je bila od leta 1929 večin-
ski lastnik ILVE (Confalonieri, 1997b, 102, 115–16, 140–41). Leta 1932 je CO-
MIT svoj kontrolni paket v ILVI predal državnemu investicijskemu skladu v
industrijo, IRI-ju. Ta je vse do konca tridesetih let aktivno delal na koncentra-
ciji in reorganizaciji proizvodnje koncerna, pri čemer je škedenjska železarna
ostala del koncerna (ILVA, 1948, 150).

Kot lahko vidimo, je za škedenjsko železarno tudi v povojnem času zna-
čilna prepletenost finančnega kapitala z (železarsko) industrijo, ki je bila ka-
rakteristična tako za Avstro-Ogrsko kot za Italijo že od konca 19. stoletja nap-
rej.23 V primeru Italije se tej povezavi med železarsko industrijo in finančnim
sektorjem oz. bankami pridruži še država, ki pa v drugi polovici tridesetih let,
preko IRI-jevega nadzora, že samostojno usmerja razvoj škedenjske železar-
ne kot dela nacionalnega železarskega koncerna ILVA. Kljub preskoku iz ene-
ga politično-državnega okvira v drugega po koncu prve svetovne vojne, lah-
ko opazimo, kako se določene značilnosti delovanja škedenjske železarne, od
uvoza surovin in klientele do integracije v večje koncerne (KID oz. ILVA), v
celotnem analiziranem obdobju niso bistveno spremenile.

Medtem ko primera škedenjske in videmske železarne (Società Anoni-
ma delle Ferriere di Udine) kažeta na delovanje MAR-ekonomij na državni
ravni, v primeru Acciaierie Weissenfels lahko opazimo delovanje Jacobs-eko-
nomij na lokalni oz. regionalni ravni. Tudi to podjetje je po vojni doživelo
spremembo lastništva, saj ga je prevzel privatni podjetniški kapital iz »sta-
re« Italije. Pri tem je imel glavno vlogo Guido Segre,24 ki je kot predsednik
upravnega odbora vodil več podjetij iz Trsta. Če pogledamo njegov »portfo-
lio«, opazimo določen vzorec – sodeloval je namreč v podjetjih, ki so pove-
zana s pomorsko dejavnostjo v Trstu. Poleg podjetja Acciaierie Weissenfels,
ki je proizvajalo ladijske verige, gre za podjetja S. A. Fabbrica Cordaggi Giu-
seppe Angeli, ki je proizvajalo ladijske vrvi, S. A. Jutificio Triestino, ki je uva-
žalo juto preko pristanišča, ARSA, ki je zagotavljalo premog za ladje in Can-
tieri Riuniti dell’Adriatico (CRDA), ki je izdelovalo ladje. Dodatno poslovno
znanje in vezi je prispeval še Cesare Sacerdoti, inženir iz Lombardije, ki je
prav tako sodeloval v upravnem odboru CRDA, Jutificio Triestino in Fabbri-
ca Cordaggi Giuseppe Angeli, že v začetku dvajsetih let pa je bil pomemben
član tehnične direkcije največje tržaške tovarne ladijskih strojev, Stabilimen-

23 Glej Matis in Bachinger, 1973; Good, 1984, in Zamagni, 1993.
24 Člani upravnega odbora leta 1923 so bili: Guido Segre (predsednik UO), inženir Carlo Bassoli iz

Livorna, inženir Giovanni Bassoli iz okolice Comoa ter advokat Arturo Segre iz Torina (Banca
Commerciale Triestina, 1925, 122). Leta 1929 je član UO postal inženir Cesare Sacerdoti.

114
   109   110   111   112   113   114   115   116   117   118   119