Page 134 - Struktura in delovanje finančnega sistema

5 Finančne institucije

5.9 Bonitetne agencije in bonitetne ocene 5.9
Bonitetne agencije so specializirane finančne institucije, katerih
osnovna naloga je ocenjevanje kreditne sposobnosti različnih subjek-
tov, kot so podjetja, finančne institucije, države in drugi izdajatelji dol-
ga. Ocene, ki jih podajajo v obliki bonitetnih ocen (angl. credit ratings),
vlagateljem služijo kot pomembno orodje za presojo tveganj, poveza-
nih z naložbami v dolžniške instrumente. Višja bonitetna ocena pome-
ni manjše tveganje za vlagatelje, nižje obrestne mere in lažji dostop do
financiranja za izdajatelja, medtem ko nižje ocene kažejo na večje tve-
ganje in običajno vodijo do višjih stroškov zadolževanja (White, 2010).
Te ocene se nanašajo na širok nabor instrumentov – od državnih in
podjetniških obveznic do izvedenih finančnih instrumentov in zavaro-
valnih produktov. Vloga bonitetnih ocen je pomembna tudi zato, ker
mnoge finančne institucije, kot so pokojninski skladi in zavarovalnice,
smejo investirati le v instrumente znotraj investicijskega razreda. S
tem bonitetne ocene neposredno vplivajo na povpraševanje na kapi-
talskih trgih (Hill, 2010).
Med največjimi in najvplivnejšimi agencijami so Standard & Poor's
(S&P), Moody’s Investors Service in Fitch Ratings, ki skupaj obvladu-
jejo velik del globalnega trga bonitetnih ocen. Vse tri uporabljajo pri-
merljive lestvice – od AAA oz. Aaa kot najvišje bonitete do D (neplačilo)
(Hill, 2010). Njihove ocene predstavljajo globalni standard pri ocenje-
vanju kreditnega tveganja.
Bonitetne ocene se delijo v dve glavni kategoriji (White, 2010):
• Investicijski razred (angl. Investment Grade) vključuje ocene od
AAA do BBB (pri S&P in Fitch) oz. Aaa do Baa3 (pri Moody’s). To
so ocene, ki pomenijo visoko zanesljivost in so primerne za kon-
zervativne institucionalne vlagatelje.
• Naložbeni razred z višjim tveganjem (angl. High Yield oz. Junk
Bonds) pa obsega ocene BB+ in nižje. Ti instrumenti prinašajo
večje tveganje neplačila, a tudi višje donose, zato so privlačnejši
za špekulativne vlagatelje, pripravljene prevzeti večje tveganje.

Bonitetne agencije uporabljajo t. i. issuer-pays model (angl.), pri kate-
rem subjekt sam plača za izdelavo bonitetne ocene. Ta praksa je sproži-
la številne razprave o možnem konfliktu interesov in vplivih na neod-
visnost ocenjevanja. Kritike bonitetnih agencij so se posebej okrepile
po finančni krizi leta 2008, ko so nekatere agencije visoko ocenjevale

134