Page 8 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 8
beseda urednika
po drugi strani je zaradi vsestranskosti svojega bogastva toliko odpor-
nejša. Kaj zato, če je na primer v neki deželi zaradi ekonomskih zablod
diskreditiran in celo odstavljen celoten cerkveni vrh, ali če v neki dru-
gi zaradi spolnih škandalov odstopi celotno škofovsko vodstvo – iskal-
cev in častilcev lokalne »Marije pomagaj« to ne prizadene; kaj zato, če
se ne išče Boga – družinska, lokalna, nacionalna cerkvena praznovan
ja s svojimi simboli in ceremoniali so nekaj tako lepega, povezujočega,
»našega« …
Vse to velja tudi za protestantske cerkve, ki/ kolikor sledijo vzoru
»polnosti« in bogastva katoliške. Do neke mere mu zaradi preživetja celo
morajo slediti, toda praviloma vendarle v manjši meri – in prav zato so
njihove vidnost, slišnost in sprejetost (ali odklonjenost) v večji meri od-
visne od iskanja, slišanja, dojemanja in sprejemanja krščanskega ozna-
nila samega (»pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu«). V Katoliški
cerkvi in v njenem bogastvu je to vprašanje tako rekoč le eno od vpra-
šanj, lahko je odrinjeno ali prekrito z drugimi, lahko je zavito in »zapa-
kirano« v najrazličnejše privlačnejše ovoje. V svetu, kakršen je (vedno
bil in bo !?), lahko tudi to pomaga, da se krščansko sporočilo vsaj bese-
dno in simbolno ohranja ter prenaša (kakor koli se ga tako tudi neizo-
gibno odriva in deformira).
V posodobljenem jeziku izdana Dalmatinova Biblija (Nova zaveza)
je bila v jubilejnem letu izjemen dosežek Trubarjevega foruma in njego-
vih sodelavcev. Sveto pismo Nove zaveze je tako prišlo tudi v hiše in roke,
v katere sicer ne bi prišlo. Prišlo je, ker je bilo sprejeto kot Dalmatinova
Biblija, kot slovenski kulturni dosežek, kot zgodovinski dokument na-
stajanja slovenske kulture in samozavesti. Z vidika verujočega je mogo-
če reči, da so taki zunanji pogoji omogočili, da je prišlo Sveto pismo v
hiše in roke; da pa bo prišlo tudi »pred oči« in preko njih do »srca« in
od tam v človekovo življenje in delovanje, pa je stvar Božje milosti in
»Duha, ki veje kjer hoče«. Z vidika raziskovalca – ki je vidik naše revi-
je – pa se je vedno mogoče (in potrebno) vpraševati in raziskovati tudi
naprej: kje so še drugi pogoji, da bo (in kako bo) novozavezno sporoči-
lo sprejeto in dojeto, s katerimi drugimi sodobnimi vzgledi, idejami in
spoznanji se bo srečalo (v glavi, v zavesti in ravnanju ljudi), se z njimi
6
po drugi strani je zaradi vsestranskosti svojega bogastva toliko odpor-
nejša. Kaj zato, če je na primer v neki deželi zaradi ekonomskih zablod
diskreditiran in celo odstavljen celoten cerkveni vrh, ali če v neki dru-
gi zaradi spolnih škandalov odstopi celotno škofovsko vodstvo – iskal-
cev in častilcev lokalne »Marije pomagaj« to ne prizadene; kaj zato, če
se ne išče Boga – družinska, lokalna, nacionalna cerkvena praznovan
ja s svojimi simboli in ceremoniali so nekaj tako lepega, povezujočega,
»našega« …
Vse to velja tudi za protestantske cerkve, ki/ kolikor sledijo vzoru
»polnosti« in bogastva katoliške. Do neke mere mu zaradi preživetja celo
morajo slediti, toda praviloma vendarle v manjši meri – in prav zato so
njihove vidnost, slišnost in sprejetost (ali odklonjenost) v večji meri od-
visne od iskanja, slišanja, dojemanja in sprejemanja krščanskega ozna-
nila samega (»pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu«). V Katoliški
cerkvi in v njenem bogastvu je to vprašanje tako rekoč le eno od vpra-
šanj, lahko je odrinjeno ali prekrito z drugimi, lahko je zavito in »zapa-
kirano« v najrazličnejše privlačnejše ovoje. V svetu, kakršen je (vedno
bil in bo !?), lahko tudi to pomaga, da se krščansko sporočilo vsaj bese-
dno in simbolno ohranja ter prenaša (kakor koli se ga tako tudi neizo-
gibno odriva in deformira).
V posodobljenem jeziku izdana Dalmatinova Biblija (Nova zaveza)
je bila v jubilejnem letu izjemen dosežek Trubarjevega foruma in njego-
vih sodelavcev. Sveto pismo Nove zaveze je tako prišlo tudi v hiše in roke,
v katere sicer ne bi prišlo. Prišlo je, ker je bilo sprejeto kot Dalmatinova
Biblija, kot slovenski kulturni dosežek, kot zgodovinski dokument na-
stajanja slovenske kulture in samozavesti. Z vidika verujočega je mogo-
če reči, da so taki zunanji pogoji omogočili, da je prišlo Sveto pismo v
hiše in roke; da pa bo prišlo tudi »pred oči« in preko njih do »srca« in
od tam v človekovo življenje in delovanje, pa je stvar Božje milosti in
»Duha, ki veje kjer hoče«. Z vidika raziskovalca – ki je vidik naše revi-
je – pa se je vedno mogoče (in potrebno) vpraševati in raziskovati tudi
naprej: kje so še drugi pogoji, da bo (in kako bo) novozavezno sporoči-
lo sprejeto in dojeto, s katerimi drugimi sodobnimi vzgledi, idejami in
spoznanji se bo srečalo (v glavi, v zavesti in ravnanju ljudi), se z njimi
6
