Page 11 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 11
Uvod 11
darja naslednje dejavnike, ki naj bi determinirali novo vlogo univerze: glo-
balizacijski pritiski na države ter njihove javne službe, krepitev političnega
in ekonomskega evropskega projekta, konec zlate dobe keynesianske dr-
žave blaginje (pozitivno naravnane do močnih nacionalnih visokošolskih
sistemov) ter pojav znanjskih družb na bogatem zahodu (glej npr. Arthur
2006). Procesi naj bi danes posredno ali neposredno vplivali na instituci-
jo univerze skozi postopno individualizacijo (in rekomodifikacijo) naših
družb, denacionalizacijo (in desocalizacijo) naših ekonomij, kakor tudi
univerzalizacijo visokega šolstva ter komodifikacijo raziskovanja. Združe-
na Evropa npr. ne kaže posebnega interesa za ozko nacionalne univerze,
saj naj bi učenje in raziskovanje ciljala na združevanje, ne pa na izolacijo
posebnih nacionalnih tradicij. Reference v zvezi z razumom ali kulturo v
družbi niso več prepričljive (Kwiek 2000).
Giroux in Searls Giroux (2004) ocenjujeta, da visoko šolstvo ni več
obravnavano kot javna dobrina, izpostavljeno je pritiskom poslovnega sve-
ta, ki ga želi preoblikovati po vzoru trga. Nadalje razpravljata, da je visoko
šolstvo tarča kulturnih konzervativcev, ki so spodkopali akademsko svo-
bodo in dostopnost. Somers in Block (2005) sta pri analiziranju vzpona tr-
žnega hegemonizma na koncu 20. stoletja ugotavljala, da ima vsak narod
svojo zgodbo, s katero pojasnjuje normativne principe, da bi začrtal meje
racionalnosti sprejetih političnih odločitev in da bi legitimiziral svoje eko-
nomske politike ter prakse. Tudi trenutno stanje slovenskega visokega šol-
stva je odraz specifičnih zgodovinskih in političnih dejstev.
Stiglitz (1999, 308) opisuje znanje ne le preprosto kot javno dobro tem-
več kot globalno javno dobro. Visokošolsko izobraževanje se je po Bar-
nettu (1997, ix–x) »soočilo s perečimi problemi financiranja, struktur, vi-
rov in s številom študentov, pa tudi s temeljitim premikom svojega odnosa
do družbe, saj pridobiva vedno več financiranja iz industrije in drugih ne-
odvisnih virov; trgu ponuja vedno več svetovanj in drugih storitev; razi-
skovalni profil pa je bolj prilagojen zasebnim sponzorjem«. Delež javnega
financiranja, ki je namenjen visokošolskemu izobraževanju, se znižuje po
celotni zemeljski obli (Ehrenberg 2007). Politična zaveza evropskih visoko-
šolskih ministrov v Bologni ni vodila tudi k ustreznemu povišanju finan-
ciranja zahtevanih sprememb programov, poučevanja v manjših skupinah
idr.; to so storili zaposleni na visokošolskih zavodih po meri zavodov, števi-
lu profesorjev ipd. Povečanju števila študentov ni sledilo tudi sorazmerno
povečanje števila profesorjev, zato lahko sklepamo, da visokošolski zavo-
di niso bili pripravljeni na takšno množično vpisovanje študentov (Zgaga
2005, 4). Študijska doba se podaljšuje, zaposljivost bolonjskih diplomantov
prve stopnje pa je vprašljiva, saj gospodarstvo ne ve, kaj bi z njimi počelo.
darja naslednje dejavnike, ki naj bi determinirali novo vlogo univerze: glo-
balizacijski pritiski na države ter njihove javne službe, krepitev političnega
in ekonomskega evropskega projekta, konec zlate dobe keynesianske dr-
žave blaginje (pozitivno naravnane do močnih nacionalnih visokošolskih
sistemov) ter pojav znanjskih družb na bogatem zahodu (glej npr. Arthur
2006). Procesi naj bi danes posredno ali neposredno vplivali na instituci-
jo univerze skozi postopno individualizacijo (in rekomodifikacijo) naših
družb, denacionalizacijo (in desocalizacijo) naših ekonomij, kakor tudi
univerzalizacijo visokega šolstva ter komodifikacijo raziskovanja. Združe-
na Evropa npr. ne kaže posebnega interesa za ozko nacionalne univerze,
saj naj bi učenje in raziskovanje ciljala na združevanje, ne pa na izolacijo
posebnih nacionalnih tradicij. Reference v zvezi z razumom ali kulturo v
družbi niso več prepričljive (Kwiek 2000).
Giroux in Searls Giroux (2004) ocenjujeta, da visoko šolstvo ni več
obravnavano kot javna dobrina, izpostavljeno je pritiskom poslovnega sve-
ta, ki ga želi preoblikovati po vzoru trga. Nadalje razpravljata, da je visoko
šolstvo tarča kulturnih konzervativcev, ki so spodkopali akademsko svo-
bodo in dostopnost. Somers in Block (2005) sta pri analiziranju vzpona tr-
žnega hegemonizma na koncu 20. stoletja ugotavljala, da ima vsak narod
svojo zgodbo, s katero pojasnjuje normativne principe, da bi začrtal meje
racionalnosti sprejetih političnih odločitev in da bi legitimiziral svoje eko-
nomske politike ter prakse. Tudi trenutno stanje slovenskega visokega šol-
stva je odraz specifičnih zgodovinskih in političnih dejstev.
Stiglitz (1999, 308) opisuje znanje ne le preprosto kot javno dobro tem-
več kot globalno javno dobro. Visokošolsko izobraževanje se je po Bar-
nettu (1997, ix–x) »soočilo s perečimi problemi financiranja, struktur, vi-
rov in s številom študentov, pa tudi s temeljitim premikom svojega odnosa
do družbe, saj pridobiva vedno več financiranja iz industrije in drugih ne-
odvisnih virov; trgu ponuja vedno več svetovanj in drugih storitev; razi-
skovalni profil pa je bolj prilagojen zasebnim sponzorjem«. Delež javnega
financiranja, ki je namenjen visokošolskemu izobraževanju, se znižuje po
celotni zemeljski obli (Ehrenberg 2007). Politična zaveza evropskih visoko-
šolskih ministrov v Bologni ni vodila tudi k ustreznemu povišanju finan-
ciranja zahtevanih sprememb programov, poučevanja v manjših skupinah
idr.; to so storili zaposleni na visokošolskih zavodih po meri zavodov, števi-
lu profesorjev ipd. Povečanju števila študentov ni sledilo tudi sorazmerno
povečanje števila profesorjev, zato lahko sklepamo, da visokošolski zavo-
di niso bili pripravljeni na takšno množično vpisovanje študentov (Zgaga
2005, 4). Študijska doba se podaljšuje, zaposljivost bolonjskih diplomantov
prve stopnje pa je vprašljiva, saj gospodarstvo ne ve, kaj bi z njimi počelo.
