Page 26 - Medgeneracijske aktivnosti za sr(e)čnejšo prihodnost
P. 26
Manja Kubik Živković Vzgoja ali odnos? Zakaj tradicionalni pristopi v sodobnih
Osnovna šola Lucija medgeneracijskih odnosih ne zadoščajo več
manja.kubik@gmail.com Prispevek obravnava spremembe v razumevanju vzgoje otrok v kontekstu so-
dobnih medgeneracijskih odnosov. Tradicionalni vzgojni pristopi, ki temeljijo na
avtoriteti, nadzoru in enosmerni komunikaciji, se v praksi vse pogosteje izkazu-
jejo kot neučinkoviti, zlasti pri delu z otroki z vedenjskimi in čustvenimi izzivi. V
ospredje vse bolj stopa odnos kot ključni dejavnik, ki vpliva na otrokovo vedenje,
sodelovanje in razvoj samoregulacije. V praksi se vse pogosteje kaže, da vedenj-
skih in čustvenih izzivov otrok ni mogoče reševati zgolj s pravili, opozorili in po-
sledicami. Otroci nam s svojim vedenjem pogosto sporočajo stisko, potrebo po
razumevanju ali občutku varnosti. Kadar se osredotočimo na golo vedenje, lahko
spregledamo vzroke, ki se skrivajo za njim, zato je vse več pozornosti treba name-
niti odnosu, ki otroku omogoča občutek sprejetosti, sodelovanja in postopnega
razvoja samonadzora, ki je nujno potreben za lastno prepoznavanje čustev in s
tem sposobnost premišljenega odzivanja.
Prispevek temelji na kvalitativni študiji primera učenca osnovne šole. Njegov
namen je prikazati, kako lahko drugačen pristop vpliva na razumevanje vedenj-
Medgeneracijske aktivnosti skih izzivov in prispeva k spremembi vedenja. V prispevku je predstavljen kon-
za sr(e)čnejšo prihodnost kreten primer iz osnovnošolske prakse. Učenec (v prispevku poimenovan Tine) je
Zbornik povzetkov znanstvenih imel pogoste čustvene izbruhe, bil je impulziven in je imel težave v socialnih od-
in strokovnih prispevkov nosih. Sprva so bili uporabljeni tradicionalni pristopi, usmerjeni v nadzor vedenja
Koper, 23. oktober 2026 in odpravljanje posledic, ki pa niso prinesli trajnih sprememb. Preobrat se je zgo-
dilobsistematični spremembi našega pristopa,ki jetemeljilna gradnji medseboj-
nega odnosa, zaupanju, razumevanju sprožilcev vedenja in vključevanju staršev
v proces podpore. Sodelovanje s starši je potekalo redno in usmerjeno v skupno
razumevanjeotrokovihpotreb.Uporabljeni so bili konkretni pristopi,kot sovode-
nje dnevnika sprožilcev, pogovori po čustvenih izbruhih in usklajevanje odzivov
odraslih v šolskem in domačem okolju.
Podatki so bili zbrani z opazovanjem, vodenjem dnevnika sprožilcev, refleksiv-
nimi pogovori z učencem in rednim sodelovanjem s starši. Poseben poudarek je
bil namenjen prepoznavanju in spreminjanju medgeneracijskih vzorcev komuni-
kacije, ki so vplivali na otrokove odzive. Rezultati kažejo, da se je ob spremembi
pristopa postopno zmanjšala pogostost izbruhov, izboljšalo sodelovanje učenca
pri pouku, odnosi med učitelji, starši in otrokom pa so se okrepili. Opaziti je bilo
mogoče tudi krepitev učenčevega samonadzora in večjo pripravljenost za sode-
lovanje v učnem procesu in z drugimi otroki. Primer potrjuje, da odnos, ki teme-
lji na razumevanju, doslednosti in čustveni varnosti, pomembno presega učinke
tradicionalnih vzgojnih pristopov.
Prispevek temelji na praktičnem pedagoškem delu in refleksiji ter ponuja vpo-
gled v nove pristope, ki poudarjajo pomen medgeneracijskega sodelovanja kot
ključnega dejavnika pri podpori otrokovemurazvoju.Ugotovitve kažejo, da lahko
odnos, ki temelji na razumevanju, doslednosti in sodelovanju, pomembno pri-
speva k otrokovemu razvoju. Prispevek opozarja na to, kako naš odnos in način
komunikacijez učenci soustvarjata inpodpirata njihov razvoj.Opozarja pa tudi na
to,kakopomembnajevlogaodraslihpriustvarjanjuokolja,vkateremseotrokpo-
čuti varnega, slišanega in sprejetega. Odpira pa se tudi razmislek o vlogi odraslih
in nujnosti spremembe komunikacijskih vzorcev v sodobni vzgoji in izobraževa-
nju. Sprememba v otroku se začne tam, kjer smo odrasli pripravljeni spremeniti
sebe.
Ključne besede: medgeneracijski odnosi, samoregulacija/samoevalvacija, sodelo-
vanje s starši, vedenjski izzivi
© 2026 Avtor | https://doi.org/10.26493/978-961-293-620-4.14 24

