Page 26 - Medgeneracijske aktivnosti za sr(e)čnejšo prihodnost
P. 26

Manja Kubik Živković         Vzgoja ali odnos? Zakaj tradicionalni pristopi v sodobnih
            Osnovna šola Lucija          medgeneracijskih odnosih ne zadoščajo več
            manja.kubik@gmail.com        Prispevek obravnava spremembe v razumevanju vzgoje otrok v kontekstu so-
                                         dobnih medgeneracijskih odnosov. Tradicionalni vzgojni pristopi, ki temeljijo na
                                         avtoriteti, nadzoru in enosmerni komunikaciji, se v praksi vse pogosteje izkazu-
                                         jejo kot neučinkoviti, zlasti pri delu z otroki z vedenjskimi in čustvenimi izzivi. V
                                         ospredje vse bolj stopa odnos kot ključni dejavnik, ki vpliva na otrokovo vedenje,
                                         sodelovanje in razvoj samoregulacije. V praksi se vse pogosteje kaže, da vedenj-
                                         skih in čustvenih izzivov otrok ni mogoče reševati zgolj s pravili, opozorili in po-
                                         sledicami. Otroci nam s svojim vedenjem pogosto sporočajo stisko, potrebo po
                                         razumevanju ali občutku varnosti. Kadar se osredotočimo na golo vedenje, lahko
                                         spregledamo vzroke, ki se skrivajo za njim, zato je vse več pozornosti treba name-
                                         niti odnosu, ki otroku omogoča občutek sprejetosti, sodelovanja in postopnega
                                         razvoja samonadzora, ki je nujno potreben za lastno prepoznavanje čustev in s
                                         tem sposobnost premišljenega odzivanja.
                                           Prispevek temelji na kvalitativni študiji primera učenca osnovne šole. Njegov
                                         namen je prikazati, kako lahko drugačen pristop vpliva na razumevanje vedenj-
            Medgeneracijske aktivnosti   skih izzivov in prispeva k spremembi vedenja. V prispevku je predstavljen kon-
            za sr(e)čnejšo prihodnost    kreten primer iz osnovnošolske prakse. Učenec (v prispevku poimenovan Tine) je
            Zbornik povzetkov znanstvenih  imel pogoste čustvene izbruhe, bil je impulziven in je imel težave v socialnih od-
            in strokovnih prispevkov     nosih. Sprva so bili uporabljeni tradicionalni pristopi, usmerjeni v nadzor vedenja
            Koper, 23. oktober 2026      in odpravljanje posledic, ki pa niso prinesli trajnih sprememb. Preobrat se je zgo-
                                         dilobsistematični spremembi našega pristopa,ki jetemeljilna gradnji medseboj-
                                         nega odnosa, zaupanju, razumevanju sprožilcev vedenja in vključevanju staršev
                                         v proces podpore. Sodelovanje s starši je potekalo redno in usmerjeno v skupno
                                         razumevanjeotrokovihpotreb.Uporabljeni so bili konkretni pristopi,kot sovode-
                                         nje dnevnika sprožilcev, pogovori po čustvenih izbruhih in usklajevanje odzivov
                                         odraslih v šolskem in domačem okolju.
                                           Podatki so bili zbrani z opazovanjem, vodenjem dnevnika sprožilcev, refleksiv-
                                         nimi pogovori z učencem in rednim sodelovanjem s starši. Poseben poudarek je
                                         bil namenjen prepoznavanju in spreminjanju medgeneracijskih vzorcev komuni-
                                         kacije, ki so vplivali na otrokove odzive. Rezultati kažejo, da se je ob spremembi
                                         pristopa postopno zmanjšala pogostost izbruhov, izboljšalo sodelovanje učenca
                                         pri pouku, odnosi med učitelji, starši in otrokom pa so se okrepili. Opaziti je bilo
                                         mogoče tudi krepitev učenčevega samonadzora in večjo pripravljenost za sode-
                                         lovanje v učnem procesu in z drugimi otroki. Primer potrjuje, da odnos, ki teme-
                                         lji na razumevanju, doslednosti in čustveni varnosti, pomembno presega učinke
                                         tradicionalnih vzgojnih pristopov.
                                           Prispevek temelji na praktičnem pedagoškem delu in refleksiji ter ponuja vpo-
                                         gled v nove pristope, ki poudarjajo pomen medgeneracijskega sodelovanja kot
                                         ključnega dejavnika pri podpori otrokovemurazvoju.Ugotovitve kažejo, da lahko
                                         odnos, ki temelji na razumevanju, doslednosti in sodelovanju, pomembno pri-
                                         speva k otrokovemu razvoju. Prispevek opozarja na to, kako naš odnos in način
                                         komunikacijez učenci soustvarjata inpodpirata njihov razvoj.Opozarja pa tudi na
                                         to,kakopomembnajevlogaodraslihpriustvarjanjuokolja,vkateremseotrokpo-
                                         čuti varnega, slišanega in sprejetega. Odpira pa se tudi razmislek o vlogi odraslih
                                         in nujnosti spremembe komunikacijskih vzorcev v sodobni vzgoji in izobraževa-
                                         nju. Sprememba v otroku se začne tam, kjer smo odrasli pripravljeni spremeniti
                                         sebe.
                                         Ključne besede: medgeneracijski odnosi, samoregulacija/samoevalvacija, sodelo-
                                         vanje s starši, vedenjski izzivi





                                                  © 2026 Avtor | https://doi.org/10.26493/978-961-293-620-4.14  24
   21   22   23   24   25   26   27   28   29   30   31