Page 9 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 9
Uvod v premišljanje ortodoksij
kolektivne modne ortodoksije. Ko neka modna oblikovalka spremeni svoj
tradicionalni poslovni model v smeri tovarniškega izdelovanja oblačil po
naročilu, da bi s tem domnevno »reševala« ekonomski in ekološki problem
velikanskih kupov neprodanih oblačil, ki obležijo v skladiščih ali na odlaga-
liščih, se to bere kot spopad z uveljavljenimi industrijskimi ortodoksijami
modnih velikanov. Ko nek kupec oblačil ozavesti, da ne potrebuje vedno
novih oblačil, ki jih sezonsko izumlja in vsiljuje modna industrija, ampak
le nekaj kosov kvalitetnih oblačil, ki se jih lahko nosi leto za letom in po
možnosti strganja tudi zašije, neobhodno trči ob porabniške ortodoksije
potrošnikov trendovskih kolekcij in hitre mode.
Ko so specialistični študiji mode v poznih osemdesetih in zgodnjih de-
vetdesetih letih 20. stoletja postajali eden od avtonomnih integralnih de-
lov akademskega preučevanja kulture, torej takrat, ko je koncept kulture
prevzel primat v družbenih in humanističnih znanostih, je moda postala
ne le eden od relevantnih objektov interdisciplinarnega in multidiscipli-
narnega preučevanja kulture, ampak se je lahko izvila izpod okrilja domi-
nantne akademske ortodoksije klasičnega tematizacijskega (zlasti etnolo-
škega, folklorističnega, antropološkega, psihološkega, sociološkega in zgo-
dovinskega) diskurza, ki je študij mode konstruiral izključno ali privilegira-
no kot študij obleke striktno v ozki podobi materialne kulture. Ko so nato
britanski zgodovinarji mode v poznih devetdesetih letih predlagali rekon-
ceptualizacijo preučevanja zgodovine mode na način, da bi ta prenehala biti
le enodimenzionalno deskriptivistično in dokumentaristično zasledovanje
diahrone evolucije obleke kot osrednjega, izoliranega ali celo edinega vero-
dostojnega artefakta ter bi zategadelj lahko postala ugledana kot kulturna
praksa in simbolni tekst v večdimenzionalni ter multiperspektivični ana-
litski in problemski zgodovini mode, ta predlog v svojem kritičnem tonu
ni pomenil nič drugega kakor dokončen obračun s tradicionalno historio-
grafsko ortodoksijo zgodovine obleke. Ko uredništvo ključne znanstvene
revije o teoriji mode leta 1997 opredeli, da je moda kulturna telesna pra-
ksa in ne zgolj prekrivna tekstilna površina, je bolj ali manj jasno, da smo
s to definicijo zapustili konceptualno ortodoksijo pozitivističnega, mate-
rialističnega in eksternalističnega razumevanja mode kot oblačilne prakse
ter vstopili v novo modno epistemologijo, ki modo prvenstveno dojema
kot komplementarno telesno prakso, telesno izkušnjo in kot sredstvo za
transformacijo telesa. In ko v zadnjem desetletju v študije mode vstopi še
postkolonialna teorija, ki podvomi v sam pojmovni okvir razumevanja mo-
de kot izključno koncepta Zahoda in zahodnih družb (torej moda kot pro-
ces, ki se povezuje z zgodnjo modernizacijo v Italiji in Franciji 14. stoletja,
9
kolektivne modne ortodoksije. Ko neka modna oblikovalka spremeni svoj
tradicionalni poslovni model v smeri tovarniškega izdelovanja oblačil po
naročilu, da bi s tem domnevno »reševala« ekonomski in ekološki problem
velikanskih kupov neprodanih oblačil, ki obležijo v skladiščih ali na odlaga-
liščih, se to bere kot spopad z uveljavljenimi industrijskimi ortodoksijami
modnih velikanov. Ko nek kupec oblačil ozavesti, da ne potrebuje vedno
novih oblačil, ki jih sezonsko izumlja in vsiljuje modna industrija, ampak
le nekaj kosov kvalitetnih oblačil, ki se jih lahko nosi leto za letom in po
možnosti strganja tudi zašije, neobhodno trči ob porabniške ortodoksije
potrošnikov trendovskih kolekcij in hitre mode.
Ko so specialistični študiji mode v poznih osemdesetih in zgodnjih de-
vetdesetih letih 20. stoletja postajali eden od avtonomnih integralnih de-
lov akademskega preučevanja kulture, torej takrat, ko je koncept kulture
prevzel primat v družbenih in humanističnih znanostih, je moda postala
ne le eden od relevantnih objektov interdisciplinarnega in multidiscipli-
narnega preučevanja kulture, ampak se je lahko izvila izpod okrilja domi-
nantne akademske ortodoksije klasičnega tematizacijskega (zlasti etnolo-
škega, folklorističnega, antropološkega, psihološkega, sociološkega in zgo-
dovinskega) diskurza, ki je študij mode konstruiral izključno ali privilegira-
no kot študij obleke striktno v ozki podobi materialne kulture. Ko so nato
britanski zgodovinarji mode v poznih devetdesetih letih predlagali rekon-
ceptualizacijo preučevanja zgodovine mode na način, da bi ta prenehala biti
le enodimenzionalno deskriptivistično in dokumentaristično zasledovanje
diahrone evolucije obleke kot osrednjega, izoliranega ali celo edinega vero-
dostojnega artefakta ter bi zategadelj lahko postala ugledana kot kulturna
praksa in simbolni tekst v večdimenzionalni ter multiperspektivični ana-
litski in problemski zgodovini mode, ta predlog v svojem kritičnem tonu
ni pomenil nič drugega kakor dokončen obračun s tradicionalno historio-
grafsko ortodoksijo zgodovine obleke. Ko uredništvo ključne znanstvene
revije o teoriji mode leta 1997 opredeli, da je moda kulturna telesna pra-
ksa in ne zgolj prekrivna tekstilna površina, je bolj ali manj jasno, da smo
s to definicijo zapustili konceptualno ortodoksijo pozitivističnega, mate-
rialističnega in eksternalističnega razumevanja mode kot oblačilne prakse
ter vstopili v novo modno epistemologijo, ki modo prvenstveno dojema
kot komplementarno telesno prakso, telesno izkušnjo in kot sredstvo za
transformacijo telesa. In ko v zadnjem desetletju v študije mode vstopi še
postkolonialna teorija, ki podvomi v sam pojmovni okvir razumevanja mo-
de kot izključno koncepta Zahoda in zahodnih družb (torej moda kot pro-
ces, ki se povezuje z zgodnjo modernizacijo v Italiji in Franciji 14. stoletja,
9
