Page 5 - Zakaj Črtomir ne umre? Preobrazbe nacionalnega mita: zbornik povzetkov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 5
aj Črtomir ne umre? Nekaj besed o simpoziju.
Na začetku je bila pobuda – pobuda za sodelovanje s strani Gledališča Koper, ki se z uprizoritvijo Krsta pri Savici
poklanja 30. obletnici samostojne države. Na Univerzi na Primorskem smo je bili veseli, ker je to naše prvo
sodelovanje s koprskim gledališčem na tako obsežni ravni, glede na doslej narejeno pa trdno verjamemo,
da ne bo tudi naše zadnje. Sodelovanja smo se še posebej razveselili, ker se vklaplja v dolgoročno strategijo
Univerze, da bi se kultura in umetnost vključili v različna raziskovalna področja, spričo česar so projekt
sodelovanja podprle vse članice.
Želje, da Univerza ob uprizoritvi predstave organizira znanstveni simpozij, v okviru katerega bi bilo mogoče
združiti tudi različnosti njenih članic, smo se razveselili še posebej na fakulteti, s katere izhajam, saj se še
posebej humanisti zavedamo, da je Prešernova pesnitev malodane nikoli izčrpana tema – prav kakor lahko
rečemo, da sta narod in nacionalizem temi, ki ju je nemogoče ne obravnavati – še posebej v današnjem
času, ko smo na eni strani priče evropskointegracijskim in globalizacijskim procesom, na drugi pa njihovemu
prevpraševanju, prevrednotenju in marsikdaj tudi rušenju. Epidemija, ki nam še vedno kroji življenje, je ta
vprašanja na videz nekoliko postavila v ozadje, ni pa jih zaustavila. In tako ne preseneča, da tudi še trideset
let po osamosvojitvi figura Črtomirja pred nami vstaja kot lik, ki pooseblja (in/ali dekonstruira) nacionalni mit
– ne preseneča, da v družbeni blokadi Črtomir še vedno sproža ne le debato o aktivnem ali pasivnem junaku,
ampak tudi debato o slovenskem mitu kot mitu aktivnega ali pasivnega naroda; četudi je »prešernovska
struktura«, o kateri je govoril Dušan Pirjevec, morda že pozabljena, se za ta drugi, fundamentalnejši del
njegovega spraševanja zdi, da je še vedno aktualen.
Znotraj vseh teh vprašanj se nam Črtomir vse prevečkrat pokaže kot tragični junak: akter v domnevnem
epu, ki propade kot epski junak. Pokaže se nam kot junak romantične pesnitve, ki ne zmore romantičnega
aktivizma subjekta – in tudi ne panteistične perspektive nekaterih drugih romantičnih subjektov. In slednjič,
pokaže se nam celo kot junak, ki razgrajuje lastno vlogo junaka, zlasti, a ne izključno, zaradi vojaškega poraza.
Vendar se nam lahko njegova vloga pokaže tudi v bolj pozitivni luči – to bo razvidno posebej v prispevku
na simpoziju, ki prihaja z Inštituta Andrej Marušič in ki se najbolj odmakne od stroge literarne ali filozofske
obravnave. V prispevku, ki Črtomirja osvetljuje s psihološke plati, se nam Črtomirjeva specifična situacija
pokaže kot skorajda sredstvo preprečevanja samomora – s čimer se, med drugim, zruši pogosto prisoten
mit o Črtomirju kot o potencialnem samomorilcu. Spremljajoči video, ki ga je pripravila Fakulteta za
zdravstvene vede, pa nam Črtomirja prikazuje v aktivistični preinterpretaciji in postavi v povsem drugačno
vlogo. Tako se tudi že pokaže, kaj je bila želja, ki nas je vodila pri pripravi simpozija: ne le dodatno osvetliti
vlogo, ki jo ima Črtomir kot literarni junak, ne le postavitev Črtomirja v »klasične« zgodovinske, filozofske in
družbene kontekste, temveč tudi širjenje »področja boja« v doslej manj znane, doslej ne mišljene situacije in
kontekste, tudi znanosti. Pri tem seveda nismo niti želeli niti mogli pozabiti, da je Prešerna – kljub vsej njegovi
nacionalnosti – mogoče misliti samo ob primerjavi s kulturo drugega, ne glede na to, ali imamo pri tem v
mislih kulturo sosedov ali pa tako geografsko oddaljene kulture, kot sta Kanada in Gruzija.
dr. Marcello Potocco,
Fakulteta za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem
3
Na začetku je bila pobuda – pobuda za sodelovanje s strani Gledališča Koper, ki se z uprizoritvijo Krsta pri Savici
poklanja 30. obletnici samostojne države. Na Univerzi na Primorskem smo je bili veseli, ker je to naše prvo
sodelovanje s koprskim gledališčem na tako obsežni ravni, glede na doslej narejeno pa trdno verjamemo,
da ne bo tudi naše zadnje. Sodelovanja smo se še posebej razveselili, ker se vklaplja v dolgoročno strategijo
Univerze, da bi se kultura in umetnost vključili v različna raziskovalna področja, spričo česar so projekt
sodelovanja podprle vse članice.
Želje, da Univerza ob uprizoritvi predstave organizira znanstveni simpozij, v okviru katerega bi bilo mogoče
združiti tudi različnosti njenih članic, smo se razveselili še posebej na fakulteti, s katere izhajam, saj se še
posebej humanisti zavedamo, da je Prešernova pesnitev malodane nikoli izčrpana tema – prav kakor lahko
rečemo, da sta narod in nacionalizem temi, ki ju je nemogoče ne obravnavati – še posebej v današnjem
času, ko smo na eni strani priče evropskointegracijskim in globalizacijskim procesom, na drugi pa njihovemu
prevpraševanju, prevrednotenju in marsikdaj tudi rušenju. Epidemija, ki nam še vedno kroji življenje, je ta
vprašanja na videz nekoliko postavila v ozadje, ni pa jih zaustavila. In tako ne preseneča, da tudi še trideset
let po osamosvojitvi figura Črtomirja pred nami vstaja kot lik, ki pooseblja (in/ali dekonstruira) nacionalni mit
– ne preseneča, da v družbeni blokadi Črtomir še vedno sproža ne le debato o aktivnem ali pasivnem junaku,
ampak tudi debato o slovenskem mitu kot mitu aktivnega ali pasivnega naroda; četudi je »prešernovska
struktura«, o kateri je govoril Dušan Pirjevec, morda že pozabljena, se za ta drugi, fundamentalnejši del
njegovega spraševanja zdi, da je še vedno aktualen.
Znotraj vseh teh vprašanj se nam Črtomir vse prevečkrat pokaže kot tragični junak: akter v domnevnem
epu, ki propade kot epski junak. Pokaže se nam kot junak romantične pesnitve, ki ne zmore romantičnega
aktivizma subjekta – in tudi ne panteistične perspektive nekaterih drugih romantičnih subjektov. In slednjič,
pokaže se nam celo kot junak, ki razgrajuje lastno vlogo junaka, zlasti, a ne izključno, zaradi vojaškega poraza.
Vendar se nam lahko njegova vloga pokaže tudi v bolj pozitivni luči – to bo razvidno posebej v prispevku
na simpoziju, ki prihaja z Inštituta Andrej Marušič in ki se najbolj odmakne od stroge literarne ali filozofske
obravnave. V prispevku, ki Črtomirja osvetljuje s psihološke plati, se nam Črtomirjeva specifična situacija
pokaže kot skorajda sredstvo preprečevanja samomora – s čimer se, med drugim, zruši pogosto prisoten
mit o Črtomirju kot o potencialnem samomorilcu. Spremljajoči video, ki ga je pripravila Fakulteta za
zdravstvene vede, pa nam Črtomirja prikazuje v aktivistični preinterpretaciji in postavi v povsem drugačno
vlogo. Tako se tudi že pokaže, kaj je bila želja, ki nas je vodila pri pripravi simpozija: ne le dodatno osvetliti
vlogo, ki jo ima Črtomir kot literarni junak, ne le postavitev Črtomirja v »klasične« zgodovinske, filozofske in
družbene kontekste, temveč tudi širjenje »področja boja« v doslej manj znane, doslej ne mišljene situacije in
kontekste, tudi znanosti. Pri tem seveda nismo niti želeli niti mogli pozabiti, da je Prešerna – kljub vsej njegovi
nacionalnosti – mogoče misliti samo ob primerjavi s kulturo drugega, ne glede na to, ali imamo pri tem v
mislih kulturo sosedov ali pa tako geografsko oddaljene kulture, kot sta Kanada in Gruzija.
dr. Marcello Potocco,
Fakulteta za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem
3
