Page 16 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 16
razprave, študije
Jezusu, piše apostol Pavel (Gal 3,28). Vsak človek je nagovorjen in odgo-
voren kot posameznik, v svojem srcu.
Zlasti sociologi kot Max Weber so že zgodaj ugotavljali, da je refor-
macija na poseben verski način usmerila ljudi k svetu in dejavnosti v njem
(Weber 1988; Weber 2015: 49–74 in drugod). Do tedaj prevladujoča – ljud-
ska in cerkvena – religioznost je bila obsedena z vprašanjem, s katerimi
svetimi dejanji, na katerih svetih krajih in ob katerih svetih časih, s po-
močjo katerih svetih posrednikov – od Marije in svetnikov do cerkve-
nih svečenikov – se je mogoče čim bolj približati Bogu, doseči njegovo
pozornost in njegovo naklonjenost, si zagotoviti odrešenje na onem in
pomoč na tem svetu. Odmevi tega so še živi v nekaterih cerkvah, tudi
katoliški, in okoljih, kjer prevladujejo. Po reformatorjih je bila in je taka
usmerjenost odveč, zgrešena, navsezadnje grešna. Po Kristusu in zaradi
Božje milosti človeku ni treba več biti v skrbeh in skrbeti za svoje odre-
šenje. Po veri in z vero je zaradi Kristusa in Božje milosti človek lahko
gotov svojega odrešenja (kot je za apostolom Pavlom poudarjal Calvin).3
Za odrešenje in gotovost odrešenja zadošča človekova vera, ne pa kakšna
magična ali duhovna »tehnologija« ali praksa, ki bi pomagala k onstran-
ski učinkovitosti človekovega prizadevanja.4
Človek, ki/ko je osvobojen/razbremenjen skrbi in prizadevanja za
onstranstvo ter onstransko pomoč, je hkrati osvobojen za tostranstvo,
3 O Calvinu in njegovem nauku o odrešenju, posebej o predestinaciji, glej do zdaj
edini prevod iz njegove Institutio religionis christianae v slovenščino v reviji Stati
inu obstati (Calvin 2009, 341–75).
4 Zgodovinar Jean Delumeau v svojem raziskovanju »zgodovine mentalitet« (v knji-
gah Strah na Zahodu in Greh in strah: ustvarjanje občutja krivde na Zahodu od 13.
do 18. stoletja) obsežno dokumentira občutenje strahu (in ustvarjanje tega občut-
ja) v takratni, pretežno katoliški Evropi. Ugotavlja, da je reformatorski, Luthrov
in Calvinov nauk o opravičenju z razglašanjem vere/zaupanja v milostnega Boga
ponujal izhod iz obsedenosti s strahom, toda v sklepnem poglavju svoje raziska-
ve pokaže tudi, kako se je v protestantskem verskem okolju strah še dolgo ohran
jal ali dobival nove vzpodbude s predstavo bližnjega »konca časov«, z ambivalen-
tnostjo nauka o (dvojni) predestinaciji, z naravnimi, družbenimi in moralnimi
stiskami ter katastrofami, ki so govorile, da je satan še vedno moč ali celo vladar
»tega sveta«, pa tudi z »vzgojnimi prijemi« protestantskih pastorjev, ki da se pri
tem pogosto niso razlikovali od katoliških kolegov (Delumeau 1986, 733–836).
14
Jezusu, piše apostol Pavel (Gal 3,28). Vsak človek je nagovorjen in odgo-
voren kot posameznik, v svojem srcu.
Zlasti sociologi kot Max Weber so že zgodaj ugotavljali, da je refor-
macija na poseben verski način usmerila ljudi k svetu in dejavnosti v njem
(Weber 1988; Weber 2015: 49–74 in drugod). Do tedaj prevladujoča – ljud-
ska in cerkvena – religioznost je bila obsedena z vprašanjem, s katerimi
svetimi dejanji, na katerih svetih krajih in ob katerih svetih časih, s po-
močjo katerih svetih posrednikov – od Marije in svetnikov do cerkve-
nih svečenikov – se je mogoče čim bolj približati Bogu, doseči njegovo
pozornost in njegovo naklonjenost, si zagotoviti odrešenje na onem in
pomoč na tem svetu. Odmevi tega so še živi v nekaterih cerkvah, tudi
katoliški, in okoljih, kjer prevladujejo. Po reformatorjih je bila in je taka
usmerjenost odveč, zgrešena, navsezadnje grešna. Po Kristusu in zaradi
Božje milosti človeku ni treba več biti v skrbeh in skrbeti za svoje odre-
šenje. Po veri in z vero je zaradi Kristusa in Božje milosti človek lahko
gotov svojega odrešenja (kot je za apostolom Pavlom poudarjal Calvin).3
Za odrešenje in gotovost odrešenja zadošča človekova vera, ne pa kakšna
magična ali duhovna »tehnologija« ali praksa, ki bi pomagala k onstran-
ski učinkovitosti človekovega prizadevanja.4
Človek, ki/ko je osvobojen/razbremenjen skrbi in prizadevanja za
onstranstvo ter onstransko pomoč, je hkrati osvobojen za tostranstvo,
3 O Calvinu in njegovem nauku o odrešenju, posebej o predestinaciji, glej do zdaj
edini prevod iz njegove Institutio religionis christianae v slovenščino v reviji Stati
inu obstati (Calvin 2009, 341–75).
4 Zgodovinar Jean Delumeau v svojem raziskovanju »zgodovine mentalitet« (v knji-
gah Strah na Zahodu in Greh in strah: ustvarjanje občutja krivde na Zahodu od 13.
do 18. stoletja) obsežno dokumentira občutenje strahu (in ustvarjanje tega občut-
ja) v takratni, pretežno katoliški Evropi. Ugotavlja, da je reformatorski, Luthrov
in Calvinov nauk o opravičenju z razglašanjem vere/zaupanja v milostnega Boga
ponujal izhod iz obsedenosti s strahom, toda v sklepnem poglavju svoje raziska-
ve pokaže tudi, kako se je v protestantskem verskem okolju strah še dolgo ohran
jal ali dobival nove vzpodbude s predstavo bližnjega »konca časov«, z ambivalen-
tnostjo nauka o (dvojni) predestinaciji, z naravnimi, družbenimi in moralnimi
stiskami ter katastrofami, ki so govorile, da je satan še vedno moč ali celo vladar
»tega sveta«, pa tudi z »vzgojnimi prijemi« protestantskih pastorjev, ki da se pri
tem pogosto niso razlikovali od katoliških kolegov (Delumeau 1986, 733–836).
14
