Page 12 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 12
Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke
ti oblikovalsko mišljenje (design thinking) v svojem okolju, je, kot pravi
Buchanan (1992), pomembno predvsem to, kako razmišljajo o reševanju
kompleksnih problemov, kjer je možnih več rešitev.
Znotraj tega menedžerskega diskurza se design thinking še naprej deli
v način upravljanja oblikovanja in inovacij kot upravljanje in reševanje
problemov znotraj organizacije ter kot sestavni del menedžerske kulture.
Znamčenje
Anholt (2003) pravi, da je vrednost znamke multiplikator vrednosti, in
znamka kot taka predstavlja prednost za lastnika. Namen znamke je ko-
municiranje s trgom. Znamka predstavlja vrednote podjetja in tako omo-
goča kupcu lažjo odločitev. Gre za to, da je znamka simbol za vredno-
12 te podjetja, ki jih to posreduje kupcu. Zato avtorji, med drugimi Anholt
(2003), izpostavljajo troje: (a) da je ime znamke obljuba, (b) da so bila ve-
lika sredstva vložena v izdelek in (c) da ta izdelek deluje tako, kot ime ob-
ljublja. Schultz in de Chernatony (2002) sta postavila opredelitev, kjer je
predstavljen širši vidik znamčenja: »Znamčenje omogoča managemen-
tu celosten okvir za usklajevanje različnih aktivnosti, s katerimi podje-
tje izraža, kdo je in za kaj se zavzema.« Palomaa (2013) pravi, da blagovna
znamka z ustvarjanjem obljub vzpostavlja odnose s svojimi deležniki – da
bi te obljube uresničila, pa potrebuje inovacije. Inoviranje lahko izpolnju-
je obljube blagovne znamke; skozi inoviranje posreduje znamka resnično
in otipljivo vrednost odjemalcem v obliki novih izdelkov, storitev ter iz-
kušenj (Abbing 2010).
Za preplet vrednot, ki usmerjajo delovanje podjetja, pravi Urde (2001),
da so za znamčenje potrebni trije sklopi vrednot: notranje vrednote, ki so
povezane z organizacijo, vrednote, ki opredeljujejo znamko, in vrednote,
kot jih doživlja kupec. Notranje vrednote so organizacijske vrednote, ži-
vljenjska pravila, kot pravi Urde (2001). Osnovne vrednote, ki ustvarjajo
znamko, so jedro vrednot. Tvorijo bistvo znamke. Vrednote, ki jih zaz-
nava kupec, pa so tiste, ki znamki prinesejo dodano vrednost. Ta dodana
vrednost za kupca je lahko emocionalna, simbolična ali uporabna. Ravno
to dodano vrednost lahko v veliki meri dosežemo ravno z oblikovanjem.
Kultura organizacij
Eden od ciljev knjige je opredelitev dizajnerskega mišljenja, kot je opredel
jeno v menedžerskem okolju. Organizacijam je v veliko pomoč pri njiho-
vem delovanju, usmerjanju in ohranjanju konkurenčnosti organizacijska
kultura. Desserti in Rizzo (2014) menita, da je razmerje med dizajnom in
ti oblikovalsko mišljenje (design thinking) v svojem okolju, je, kot pravi
Buchanan (1992), pomembno predvsem to, kako razmišljajo o reševanju
kompleksnih problemov, kjer je možnih več rešitev.
Znotraj tega menedžerskega diskurza se design thinking še naprej deli
v način upravljanja oblikovanja in inovacij kot upravljanje in reševanje
problemov znotraj organizacije ter kot sestavni del menedžerske kulture.
Znamčenje
Anholt (2003) pravi, da je vrednost znamke multiplikator vrednosti, in
znamka kot taka predstavlja prednost za lastnika. Namen znamke je ko-
municiranje s trgom. Znamka predstavlja vrednote podjetja in tako omo-
goča kupcu lažjo odločitev. Gre za to, da je znamka simbol za vredno-
12 te podjetja, ki jih to posreduje kupcu. Zato avtorji, med drugimi Anholt
(2003), izpostavljajo troje: (a) da je ime znamke obljuba, (b) da so bila ve-
lika sredstva vložena v izdelek in (c) da ta izdelek deluje tako, kot ime ob-
ljublja. Schultz in de Chernatony (2002) sta postavila opredelitev, kjer je
predstavljen širši vidik znamčenja: »Znamčenje omogoča managemen-
tu celosten okvir za usklajevanje različnih aktivnosti, s katerimi podje-
tje izraža, kdo je in za kaj se zavzema.« Palomaa (2013) pravi, da blagovna
znamka z ustvarjanjem obljub vzpostavlja odnose s svojimi deležniki – da
bi te obljube uresničila, pa potrebuje inovacije. Inoviranje lahko izpolnju-
je obljube blagovne znamke; skozi inoviranje posreduje znamka resnično
in otipljivo vrednost odjemalcem v obliki novih izdelkov, storitev ter iz-
kušenj (Abbing 2010).
Za preplet vrednot, ki usmerjajo delovanje podjetja, pravi Urde (2001),
da so za znamčenje potrebni trije sklopi vrednot: notranje vrednote, ki so
povezane z organizacijo, vrednote, ki opredeljujejo znamko, in vrednote,
kot jih doživlja kupec. Notranje vrednote so organizacijske vrednote, ži-
vljenjska pravila, kot pravi Urde (2001). Osnovne vrednote, ki ustvarjajo
znamko, so jedro vrednot. Tvorijo bistvo znamke. Vrednote, ki jih zaz-
nava kupec, pa so tiste, ki znamki prinesejo dodano vrednost. Ta dodana
vrednost za kupca je lahko emocionalna, simbolična ali uporabna. Ravno
to dodano vrednost lahko v veliki meri dosežemo ravno z oblikovanjem.
Kultura organizacij
Eden od ciljev knjige je opredelitev dizajnerskega mišljenja, kot je opredel
jeno v menedžerskem okolju. Organizacijam je v veliko pomoč pri njiho-
vem delovanju, usmerjanju in ohranjanju konkurenčnosti organizacijska
kultura. Desserti in Rizzo (2014) menita, da je razmerje med dizajnom in
