Page 51 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 51
nc Kri nar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE
Zakljuèek
Adamièev ustvarjalni opus v èasu 2. svetovne vojne ni bil niti velik niti tako pomemben,
da bi ga lahko ob vrednotenju njegove celotne bibliografije primerjali z njegovim velikim
pomenom v slovenski glasbi v èasu druge polovice 20. stoletja. Pa vendarle lahko na
podlagi le nekaj ohranjenih del izmed ok. 30 napisanih v tistem èasu (1943/45)
ugotovimo, da so prenekateri njegovi samospevi, zbori in koraènice (= «partizanske
pesmi-ce«), mnogo veè kot pa zgolj utilitaristièna oz. uporabna muzika tistih èasov. Petje,
ki ga je B. Adamiè e takrat polo il v usta in med note partov instrumentov godbe, tj.
pihalnega orkestra (alla njegova Tratata - zdaj igra naša muzika) pa je (tudi po njegovih
besedah) pomenilo nekaj povsem novega: po vsebini in obliki in je e takoj neposredno po
koncu vojne pomenilo doloèene (tekmovalne) rezultate v Trstu (1945). Del teh ugotovitev
velja še dandanes, saj so Adamièeva dela za godbene sestave še vedno iva in redno
prisotna na pultih naših godb. Tako kot oba njegova samospeva (Pesem talcev, Zdravo,
tovariš!), ki sodita v sam vrh slovenske vokalno-instrumentalne miniature tistega èasa in
èe dodamo še zbor Èe zapojemo veselo, je to prav tisti del Adamièeve ustvarjalnosti, ki bo
ostal trajno zapisan v slovensko glasbeno zgodovino. Èetudi je v veèini danih primerov
šlo za Adamièeve ustvarjalne prvence, v njih ne najdemo kakšnih bistvenih
(kompozicijskih) zadreg, pa èeprav ni imel za seboj èisto prave oziroma uradno
dokonèane »kompozicijske šole«. Bil pa je glasbenik, ki mu je njegova poustvarjalna
potenca nenehno narekovala ustvarjalnost. Èe e v teh njegovih prvencih, ki so bili tako
ali drugaèe tudi utilitaristièni (tako za IPZ, Godbo, SNG in ROF »Krièaè« s pevci in
instrumentalisti-solisti), išèemo Adamièeve umetniške potence, jih seveda tudi najdemo.
Je pa še nekaj, kar veje tudi iz njegove kar najbolj »resne« oz. »klasiène« glasbe: ta e v
vojnih èasih zveni krepko zabavno (tako v melodiènih, ritmiènih, harmonskih in
oblikovnih pogledih). V njih je moè zaslediti zametke (Adamièevih tako znaèilnih)
kasnejših modusov in refrenov. Torej je kar precej ustvarjalnih in še posebej
kompozicijskih nastavkov, ki vejejo iz Adamièevega medvojnega (glasbenega) opusa
(1943/45) in so dobili svoj pomen in (do)konèni smisel v nadaljnjem in mnogostranem
(povojnem) delovanju in mojstrovem opusu. Prisotni so v dirigiranju, ki se je prièelo z
Godbo GŠ NOV in POS, klavirskih (in harmonikarskih) skladbah in improvizacijah, v
njegovih skladbah za pihala, trobila in tolkala (ali za godbo, ki je kasneje prešla v big
band), v vokalu (vzori v medvojnih samospevih in zborih) in v vsem tem se je enormno
razprostrl v zabavno glasbo, popevke in šansone in ne nazadnje: idejno. Kljub temu da je
bil B. Adamièu vseskozi zelo blizu orgelski instrument, se je le-ta tudi po njegovi
(osnovni) zasnovi prelevil v orkester razliènih zasedb: zabavni, pihalni, simfonièni …
Bojan Adamiè se je s svojim kratkim predvojnim in medvojnim delovanjem na
podroèju zabavne in jazzovske glasbe in navkljub šolanju za ti. »klasiènega« glasbenika,
na podlagi kratke medvojne (1943/45) epizode organizatorja, glasbenega interpreta in
ustvarjalca na podroèju t.i. resne oz. klasiène glasbe, prelevil v legendarnega slovenskega
skladatelja filmske, scenske in zabavne glasbe.
51
Zakljuèek
Adamièev ustvarjalni opus v èasu 2. svetovne vojne ni bil niti velik niti tako pomemben,
da bi ga lahko ob vrednotenju njegove celotne bibliografije primerjali z njegovim velikim
pomenom v slovenski glasbi v èasu druge polovice 20. stoletja. Pa vendarle lahko na
podlagi le nekaj ohranjenih del izmed ok. 30 napisanih v tistem èasu (1943/45)
ugotovimo, da so prenekateri njegovi samospevi, zbori in koraènice (= «partizanske
pesmi-ce«), mnogo veè kot pa zgolj utilitaristièna oz. uporabna muzika tistih èasov. Petje,
ki ga je B. Adamiè e takrat polo il v usta in med note partov instrumentov godbe, tj.
pihalnega orkestra (alla njegova Tratata - zdaj igra naša muzika) pa je (tudi po njegovih
besedah) pomenilo nekaj povsem novega: po vsebini in obliki in je e takoj neposredno po
koncu vojne pomenilo doloèene (tekmovalne) rezultate v Trstu (1945). Del teh ugotovitev
velja še dandanes, saj so Adamièeva dela za godbene sestave še vedno iva in redno
prisotna na pultih naših godb. Tako kot oba njegova samospeva (Pesem talcev, Zdravo,
tovariš!), ki sodita v sam vrh slovenske vokalno-instrumentalne miniature tistega èasa in
èe dodamo še zbor Èe zapojemo veselo, je to prav tisti del Adamièeve ustvarjalnosti, ki bo
ostal trajno zapisan v slovensko glasbeno zgodovino. Èetudi je v veèini danih primerov
šlo za Adamièeve ustvarjalne prvence, v njih ne najdemo kakšnih bistvenih
(kompozicijskih) zadreg, pa èeprav ni imel za seboj èisto prave oziroma uradno
dokonèane »kompozicijske šole«. Bil pa je glasbenik, ki mu je njegova poustvarjalna
potenca nenehno narekovala ustvarjalnost. Èe e v teh njegovih prvencih, ki so bili tako
ali drugaèe tudi utilitaristièni (tako za IPZ, Godbo, SNG in ROF »Krièaè« s pevci in
instrumentalisti-solisti), išèemo Adamièeve umetniške potence, jih seveda tudi najdemo.
Je pa še nekaj, kar veje tudi iz njegove kar najbolj »resne« oz. »klasiène« glasbe: ta e v
vojnih èasih zveni krepko zabavno (tako v melodiènih, ritmiènih, harmonskih in
oblikovnih pogledih). V njih je moè zaslediti zametke (Adamièevih tako znaèilnih)
kasnejših modusov in refrenov. Torej je kar precej ustvarjalnih in še posebej
kompozicijskih nastavkov, ki vejejo iz Adamièevega medvojnega (glasbenega) opusa
(1943/45) in so dobili svoj pomen in (do)konèni smisel v nadaljnjem in mnogostranem
(povojnem) delovanju in mojstrovem opusu. Prisotni so v dirigiranju, ki se je prièelo z
Godbo GŠ NOV in POS, klavirskih (in harmonikarskih) skladbah in improvizacijah, v
njegovih skladbah za pihala, trobila in tolkala (ali za godbo, ki je kasneje prešla v big
band), v vokalu (vzori v medvojnih samospevih in zborih) in v vsem tem se je enormno
razprostrl v zabavno glasbo, popevke in šansone in ne nazadnje: idejno. Kljub temu da je
bil B. Adamièu vseskozi zelo blizu orgelski instrument, se je le-ta tudi po njegovi
(osnovni) zasnovi prelevil v orkester razliènih zasedb: zabavni, pihalni, simfonièni …
Bojan Adamiè se je s svojim kratkim predvojnim in medvojnim delovanjem na
podroèju zabavne in jazzovske glasbe in navkljub šolanju za ti. »klasiènega« glasbenika,
na podlagi kratke medvojne (1943/45) epizode organizatorja, glasbenega interpreta in
ustvarjalca na podroèju t.i. resne oz. klasiène glasbe, prelevil v legendarnega slovenskega
skladatelja filmske, scenske in zabavne glasbe.
51
