Page 9 - Biloslavo, Roberto, Rusjan, Roland. 2018. Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 9
Uvod
Pričujoče delo obravnava značilnosti organizacije, ki imajo obenem zna-
čaj nasprotujočih si in dopolnjujočih se lastnosti. Za tovrstne značilnos-
ti se je uveljavil termin dualnosti. Dualnosti srečujemo v najrazličnejših
organizacijah in na različnih organizacijskih, strateških in časovnih rav-
neh. Karakterizirata jih nasprotujoča si pola (t. i. desni in levi poli), ki
predstavljata glavni vir za nastajanje notranje napetosti (tj. organizacijske
napetosti), obenem pa skupaj predstavljata celoto dotične organizacijske
značilnosti. Organizacijske napetosti managementu predstavljajo neka-
kšno nujno zlo1, pa čeprav so te nujno potrebne za dolgoročno preživet-
je organizacije. Managerjem namreč preprečujejo pretirano poenostavlja-
nje vsakodnevnih poslovnih dejavnosti (Clegg, Cunha in Cunha 2002,
486), kar bi sicer organizacijo vodilo v neproduktivno in nerazvojno sta-
tično ravnotežje. Napetosti med obema poloma sprožajo organizacijske
spremembe; te so na eni strani potrebne za doseganje kratkoročne kon-
kurenčnosti, na drugi strani pa za dolgoročno preživetje organizacije
(Lüscher in Lewis 2008, 221). Tako so Cardinal, Sitkin in Long (2004) v
svoji raziskavi o razmerju med nadzorom in avtonomijo v okviru novous
tanovljenih podjetij prišli do spoznanja, da (statično) ravnotežje v praksi
predstavlja ekstremni stanji oscilacije med nadzorom in avtonomijo. Štu-
dija nakazuje, da načrtno iskanje ravnotežja med poloma, s podpiranjem
enega izmed polov dualnosti, v resnici vodi k neravnotežju. Taka organi-
zacija, opazovana v daljšem časovnem obdobju, sicer izkazuje v povprečju
1 Ne preseneča, da je eden izmed najbolj priznanih sodobnih raziskovalcev organizacije James
March (1988) zapisal: »Določitev optimalne kombinacije /.../ je težko ali nemogoče.«
Pričujoče delo obravnava značilnosti organizacije, ki imajo obenem zna-
čaj nasprotujočih si in dopolnjujočih se lastnosti. Za tovrstne značilnos-
ti se je uveljavil termin dualnosti. Dualnosti srečujemo v najrazličnejših
organizacijah in na različnih organizacijskih, strateških in časovnih rav-
neh. Karakterizirata jih nasprotujoča si pola (t. i. desni in levi poli), ki
predstavljata glavni vir za nastajanje notranje napetosti (tj. organizacijske
napetosti), obenem pa skupaj predstavljata celoto dotične organizacijske
značilnosti. Organizacijske napetosti managementu predstavljajo neka-
kšno nujno zlo1, pa čeprav so te nujno potrebne za dolgoročno preživet-
je organizacije. Managerjem namreč preprečujejo pretirano poenostavlja-
nje vsakodnevnih poslovnih dejavnosti (Clegg, Cunha in Cunha 2002,
486), kar bi sicer organizacijo vodilo v neproduktivno in nerazvojno sta-
tično ravnotežje. Napetosti med obema poloma sprožajo organizacijske
spremembe; te so na eni strani potrebne za doseganje kratkoročne kon-
kurenčnosti, na drugi strani pa za dolgoročno preživetje organizacije
(Lüscher in Lewis 2008, 221). Tako so Cardinal, Sitkin in Long (2004) v
svoji raziskavi o razmerju med nadzorom in avtonomijo v okviru novous
tanovljenih podjetij prišli do spoznanja, da (statično) ravnotežje v praksi
predstavlja ekstremni stanji oscilacije med nadzorom in avtonomijo. Štu-
dija nakazuje, da načrtno iskanje ravnotežja med poloma, s podpiranjem
enega izmed polov dualnosti, v resnici vodi k neravnotežju. Taka organi-
zacija, opazovana v daljšem časovnem obdobju, sicer izkazuje v povprečju
1 Ne preseneča, da je eden izmed najbolj priznanih sodobnih raziskovalcev organizacije James
March (1988) zapisal: »Določitev optimalne kombinacije /.../ je težko ali nemogoče.«
