Page 30 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Turistične atrakcije

nita, da je njegova ključna spretnost demistifikacija tradicionalnega razu-
mevanja kulture, da bi lahko pritegnil širšo publiko, oz. atrakcijo naredil
dostopno za množice, kar je cilj ekonomije obsega. Ravno to je tisto, kar
Boorstin označuje za uničenje umetnosti potovanja. V sodobnem turiz-
mu gre za zelo natančno načrtovan, premišljen in uigran scenarij, kjer nič
ni prepuščeno naključju (2012, str. 27) in je za uspeh potrebno natančno
razumevanje medsebojne interakcije ter odnosov med potovalnimi moti-
vi, kompleksnim procesom storitev in turistične atrakcije.

Leisure class – brezdelni razred

Pojem leisure class (brezdelni razred), ki ga uvaja ameriški ekonomist in
sociolog Thorstein Veblen v svojem znamenitem delu The theory of leisure
class iz leta 1899, prvotno razumemo kot družbeni razred ljudi, ki jim ni
30 treba delati in se posvečajo predvsem brezdelju ter razkazovanju svojega

bogastva, s čimer dejansko potrjujejo (označujejo) svoj družbeni status.
Leisure (prosti čas) je tukaj obravnavan kot nasprotje dela, kar je še danes
razmeroma aktualno pri obravnavi teh dveh konceptov. Avtor prosti čas
(leisure) definira kot neproduktivno preživljanje prostega časa. Toda z in-
dustrijsko revolucijo se družbene razmere bistveno spremenijo, saj se kot

produkt industrijske družbe ustvari nov družbeni razred – delavski ra-

zred. Ključno pri tem pa je, da se potrošnja iz višjega sloja razširi med na-

vadne delavce; pred tem je bila sredstvo označevanja družbenega statusa.

Veblenova teorija razkazovalne potrošnje govori o tem, da so ljudje iz niž-

jega družbenega razreda začeli posnemati življenjski slog in znotraj tega

tudi potrošniško vedenje višjih slojev. Na ta način so se distancirali od

nižjih slojev. Pred industrijsko revolucijo je bil prosti čas dokaz bogastva.

Veblen meni, da se z množičnostjo delavskega razreda povečuje tudi mno-

žičnost potrošnje ter da je potrošnja način komunikacije, skozi katerega

se sporazumevajo pripadniki družbenih razredov. Podobno kot Boorstin

Veblen govori o razblinjanju ekskluzivne pravice do potrošnje višjega ra-

zreda in prehajanju te pravice in praks na nižji, množičnejši razred.

Sociolog Pierre Bourdieu za razliko od Veblena meni, da za

družbeni razred pomembno vlogo odigra kulturni in ne zgolj eko-

nomski kapital. Bourdieu (2010/1986) z opredelitvijo kulturnega

kapitala opozarja na pomembno povezavo med posameznikovim druž-

benim razredom, kulturo in izobraževanjem. S svojo raziskavo ko-

nec 70-ih let dokaže, da so med družbenimi razredi pomembne kul-

turne razlike, predvsem izobrazba, ki naj bi imela odločilni vpliv na

vzorec potrošnje, okus in izbiro posameznika v potrošnji (Bulc, 2004).