Page 14 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 14
Turistične atrakcije
nedvomno velik vpliv na turistične atrakcije. Spremembe so lahko gonilo
razvoja, razvoj pa je v rokah menedžmenta.
Komparativne in konkurenčne prednosti
Ekonomska teorija razlikuje komparativne (primerjalne) in konkurenčne
prednosti. Primerjalne prednosti izhajajo iz naravnih virov države, kon-
kurenčne pa iz sposobnosti države, da tem virom ustvari dodano vrednost
(Mihalič, 2002). Tudi WEF (World Economic Forum) v svojem modelu
konkurenčnosti poudarja, da je konkurenčnost države v njeni sposobnos-
ti dolgoročnega oblikovanja in vzdrževanja ekonomske dodane vrednos-
ti (economic value-added) (Ritchie in Crouch, 1993, str. 26). Večje števi-
lo konkurenčnih dejavnikov, ki jih država omogoča svojim podjetnikom,
pomeni bolj usposobljen in uspešen boj za preživetje na trgu. Zato pravi-
14 mo, da primerjalne prednosti temeljijo na bogatih naravnih virih države,
kot je npr. nafta, medtem ko konkurenčne prednosti temeljijo na sposob-
nostih podjetnikov, da tem virom ustvarijo dodano vrednost, v tem pri-
meru z rafiniranjem nafte. Če to opredelitev razlikovanja prenesemo na
mednarodni turizem, lahko trdimo, da so primerjalne prednosti ugodno
podnebje, lepa pokrajina, privlačne plaže, neokrnjena narava, konkurenč-
ne prednosti pa so turistična infrastruktura (hoteli, prireditve, privlač-
nosti, transportna mreža), kakovosten menedžment, spretnosti in znanje
zaposlenih, turistična politika itn.
Naravni viri države so v mednarodnem turizmu prav gotovo po-
membna primerjalna prednost, saj turist s seboj navadno odnese doživet-
je teh virov (pokrajina, podnebje, gore itn.). Ne smemo pa primerjalnih
prednosti zožiti zgolj na naravne vire in potenciale za turizem; v to kate-
gorijo nedvomno sodijo tudi vsi drugi potencialni viri (kulturni, družbe-
ni, zgodovinski, industrijski, itn.), le da v tej svoji primarni obliki (še) ni-
majo turističnega namena in funkcije.
Kušen (2000, 317) turistične vire razvršča v temeljne, neposredne in
posredne. V drugo skupino (neposredni viri) uvršča turistične stavbe, na-
prave, agencije, informacije, promocijski material, kadre, stopnjo izobraz-
be lokalnega prebivalstva, turistično organiziranost destinacije in sistem
turističnega informiranja. V tretjo skupino (posredni viri) uvršča komu-
nalno infrastrukturo, vsebine družbenega standarda, geografski položaj,
prometno povezanost, dobro prostorsko organiziranost, estetsko obliko-
vane stavbe, ulice, trge, promenade, parke in podobno, mir v državi in
njeno politično stabilnost. Avtor sklepa, da med emitivnim in (receptiv-
nim) potencialnim turističnim prostorom, ki ima potencialne turistične
privlačnosti, deluje privlačna moč, ki sili k vzpostavljanju njune medse-
nedvomno velik vpliv na turistične atrakcije. Spremembe so lahko gonilo
razvoja, razvoj pa je v rokah menedžmenta.
Komparativne in konkurenčne prednosti
Ekonomska teorija razlikuje komparativne (primerjalne) in konkurenčne
prednosti. Primerjalne prednosti izhajajo iz naravnih virov države, kon-
kurenčne pa iz sposobnosti države, da tem virom ustvari dodano vrednost
(Mihalič, 2002). Tudi WEF (World Economic Forum) v svojem modelu
konkurenčnosti poudarja, da je konkurenčnost države v njeni sposobnos-
ti dolgoročnega oblikovanja in vzdrževanja ekonomske dodane vrednos-
ti (economic value-added) (Ritchie in Crouch, 1993, str. 26). Večje števi-
lo konkurenčnih dejavnikov, ki jih država omogoča svojim podjetnikom,
pomeni bolj usposobljen in uspešen boj za preživetje na trgu. Zato pravi-
14 mo, da primerjalne prednosti temeljijo na bogatih naravnih virih države,
kot je npr. nafta, medtem ko konkurenčne prednosti temeljijo na sposob-
nostih podjetnikov, da tem virom ustvarijo dodano vrednost, v tem pri-
meru z rafiniranjem nafte. Če to opredelitev razlikovanja prenesemo na
mednarodni turizem, lahko trdimo, da so primerjalne prednosti ugodno
podnebje, lepa pokrajina, privlačne plaže, neokrnjena narava, konkurenč-
ne prednosti pa so turistična infrastruktura (hoteli, prireditve, privlač-
nosti, transportna mreža), kakovosten menedžment, spretnosti in znanje
zaposlenih, turistična politika itn.
Naravni viri države so v mednarodnem turizmu prav gotovo po-
membna primerjalna prednost, saj turist s seboj navadno odnese doživet-
je teh virov (pokrajina, podnebje, gore itn.). Ne smemo pa primerjalnih
prednosti zožiti zgolj na naravne vire in potenciale za turizem; v to kate-
gorijo nedvomno sodijo tudi vsi drugi potencialni viri (kulturni, družbe-
ni, zgodovinski, industrijski, itn.), le da v tej svoji primarni obliki (še) ni-
majo turističnega namena in funkcije.
Kušen (2000, 317) turistične vire razvršča v temeljne, neposredne in
posredne. V drugo skupino (neposredni viri) uvršča turistične stavbe, na-
prave, agencije, informacije, promocijski material, kadre, stopnjo izobraz-
be lokalnega prebivalstva, turistično organiziranost destinacije in sistem
turističnega informiranja. V tretjo skupino (posredni viri) uvršča komu-
nalno infrastrukturo, vsebine družbenega standarda, geografski položaj,
prometno povezanost, dobro prostorsko organiziranost, estetsko obliko-
vane stavbe, ulice, trge, promenade, parke in podobno, mir v državi in
njeno politično stabilnost. Avtor sklepa, da med emitivnim in (receptiv-
nim) potencialnim turističnim prostorom, ki ima potencialne turistične
privlačnosti, deluje privlačna moč, ki sili k vzpostavljanju njune medse-
