Page 37 - Medgeneracijske aktivnosti za sr(e)čnejšo prihodnost
P. 37
Danijela Horvat Samardžija Pomen medgeneracijskih vezi in izobraževanja otrok o demenci
Univerza na Primorskem, Demencaveljaza»tihoepidemijo«sodobnegačasa,kikrojiživljenjamnogihljudi.
Pedagoška fakulteta V Sloveniji naj bi bilo, po zadnjih podatkih, okrog 43.000 obolelih za demenco, v
danijela.horvat@upr.si Evropi več kot deset milijonov, v svetu pa okrog 57 milijonov. Do leta 2050 naj bi,
kot napovedujejo projekcije, to število naraslo na skoraj 85.000 obolelih v Slove-
niji, skoraj dvajset milijonov obolelih v Evropi in približno 139 milijonov obolelih
vsvetu.
Ker bolezen ne prizadene le posameznika, temveč korenito poseže v življenja
njihovih svojcev – za vsakega obolelega namreč v povprečju skrbijo tri osebe –
postaja poznavanje demence ključna družbena kompetenca. Pri tem imajo po-
sebno vlogo otroci, saj vezi med njimi in obolelimi za demenco prinašajo tera-
pevtskeučinkeza obe generaciji.
Vključevanje otrok v življenje obolelih za demenco je izjemnega pomena, saj
prisotnost otrok deluje kot močan motivator. Osebe z demenco ob otrocih pogo-
sto ohranijo večjo mero aktivnosti in veselja do življenja. Otroci, ki so o bolezni
poučeni, lažje razumejo spremembe pri svojih starih starših in postanejo drago-
cenaoporasvojimstaršem,kisovskrbizasvojestarševelikokratutrujeni,žalostni,
včasih tudi jezni zaradi občutka nemoči.
Medgeneracijske aktivnosti
za sr(e)čnejšo prihodnost Interakcija med otroki in obolelimi za demenco se lahko izraža skozi preproste,
Zbornik povzetkov znanstvenih a srčne dejavnosti, kot so skupno petje, plesanje, risanje in barvanje, obujanje
in strokovnih prispevkov spominov ob ogledovanju starih fotografij, razglednic in dragocenih spominkov,
Koper, 23. oktober 2026 aktivno preživljanje časa ob sajenju in zalivanju rož, skrbi za hišnega ljubljenčka
in igranju družabnih iger, ustvarjanje emocionalnih vezi ob prebiranju pravljic,
gledanju risank.
Strokovnjaki poudarjamo potrebo po sistemskih premikih, kot so vključevanje
vsebin o demenci v osnovnošolske programe ali združevanje domov za starejše z
otroškimi vrtci, kar bi omogočilo naravno in kontinuirano medgeneracijsko dru-
ženje.
Da pa bi otroci lahko postali aktivni člani podporne mreže, morajo demenco
razumeti, se morajo o njej seznaniti na njim primeren način. Tu nastopi pomen
kakovostne otroške literature. Zgodbe namreč služijo kot varen medij, prek kate-
rega se otroci lahko seznanijo z znaki bolezni, njenim potekom in načini ustrezne
komunikacije z obolelimi.
Krajša raziskava je pokazala, da je izbira ustrezne zgodbe ključna. Od desetih
v slovenskem prostoru prisotnih zgodb za predšolske otroke o demenci za prvo
srečanje s to boleznijo so le štiri zgodbe zadostile dvanajstim kriterijem, ki smo
jih zasnovali v okviru doktorske disertacije z naslovom Vloga zgodb pri medpred-
metnem povezovanju družboslovja v osnovni šoli in ki se nanašajo na jezikovno,
psihološko, kognitivno, kulturno in socialno področje.
Kakovostna zgodba o demenci mora biti razumljiva in zanimiva. Otroku mora
bolezen predstaviti na način, ki ni strašljiv, a je hkrati realen. Biti mora empatična.
Spodbujati mora razumevanje čustev obolelega in stiske njegovih svojcev. Biti
mora aktivna. Otrokom mora ponuditi konkretne predloge, npr. »kako lahko mi
pomagamo«, kar daje otrokom občutek pomembnosti in kompetentnosti.
Pravočasno prepoznavanje demence je nujno za dostojno in kakovostno ži-
vljenje obolelih. Ker se meja obolevanja spušča tudi pod 65. leto, postaja nujno,
da o bolezni govorimo odkrito v vseh sferah družbe. Z izobraževanjem otrok s
pomočjo ustreznih zgodb in s spodbujanjem njihovega druženja z obolelimi za
demenco ne le izboljšujemo kakovost življenja obolelih, temveč vzgajamo bolj
sočutno in razumevajočo družbo prihodnosti. Povezava med otroško igrivostjo
in modrostjo starejših namreč, kljub bolezni, ostaja ena najmočnejših človeških
vezi.
Ključne besede: demenca, medgeneracijsko druženje, otroci, zgodba
© 2026 Avtor | https://doi.org/10.26493/978-961-293-620-4.23 35

