Page 16 - Osor v fokusu znanosti

Pet tisočletij človeškega vpliva zabeleženega
v geokemijski sestavi morskih sedimentov

Osorskega zaliva

Slobodan Miko, Dea Brunović, Ozren Hasan, Nives Doneus,
2025 Nikolina Ilijanić, Petra Hus, Filip Šegović, Ivan Razum, Michael Doneus
in Martina Šparica Miko
november
Vabljeno predavanje

4.–5. Povzetek Holocenski sedimenti Osorskega zaliva so bili analizirani z name-
nom razlikovanja med naravnimi in antropogenimi sledmi v sedimentnih za-
pisih. Dve datirani jedri s severne strani Osorja sta bila geokemično analizi-
Koper, rani za pridobitev indikatorjev človepkih vplivov in identifikacijo virov sedi-
mentov. Distalno jedro (OSOR-1M) obsega celoten holocen, medtem ko je-

• dro OSOR-2M, ki se nahaja bližje Osorju, obsega zadnjih 8000 let. Antropo-
gene spremembe okolja so bile ocenjene z izračunom faktorjev obogatitve
znanosti (EF) za razmerja Cu/Zr, Pb/Zr, Mo/Zr in Zn/Zr, skupaj z vsebnostjo organskega
ogljika kot indikatorjem vsebnosti oglja in skupno vsebnostjo fosforja. Raz-
merja Cr/Zr, Rb/Zr in V/Zr so bila uporabljena za prepoznavanje sprememb
fokusu geogenih virov v sedimentni geokemiji. V jedru OSOR-2M se je vsebnost or-
ganskega ogljika (oglja), koncentracije Cu in Mo ter skupna vsebnost P pove-
čala med 3672-3364 kal pr.n.št., z vrhuncem med 270-584 kal n. št. Razmerja

v Cr/Zr, Rb/Zr in V/Cr, ki kot indikatorji geogenih virov nakazujejo dotok se-
dimenta iz Lošinjskega kanala, s tem pa vzpostavitev povezave s slednjim.
Osor Povezava je najverjetneje nastala med 1500 in 1000 pr.n.št., verjetno zaradi
dviga morske gladine in poplavljanja naravne morfološke nižine. Povečan EF
za Pb je povezan z rimskim obdobjem in ga v prejšnjih časih ni bilo mogoče
zaznati. V industrijski dobi so koncentracije Pb in P narasle, medtem, ko so
se koncentracije organskega ogljika, Cu in Mo zmanjšale. Čeprav je bilo ob-
močje Osorja poseljeno že v neolitiku, geokemijski zapis sedimentov ne kaže
opaznega okoljskega vpliva.

Ključne besede Osor, pozni holocen, morski sedimenti, faktorji obogatitve,
spremembe okolja

16 https://doi.org/10.26493/978-961-293-535-1.3