Page 71 - Laški smilj

Pridelava laškega smilja

iz izsečka rastline, smo prenesli na nova gojišča in tako pridobili čisto
kulturo glive (slika 12).
Poleg gliv F. oxysporum in A. alternata (slika 12), so bile identificirane
tudi druge glive, kot so Curvularia spicifera ((Bainier) Boedijn), Rhizocto-
nia solani (J. G. Kühn) in Rhizopus oryzae (Went & Prins. Geerl). Rodo-
vi Fusarium, Alternaria in Rhizoctonia, iz katerih izhajajo povzročitelji
bolezni laškega smilja, so že bili omenjeni (preglednica 2). Kompleks F.
oxysporum vsebuje številne seve, ki povzročajo vaskularno uvelost pri
različnih kmetijskih rastlinah v različnih tleh in po vsem svetu (Gordon
2017). Znani so tudi sevi, ki niso patogeni in so bili testirani za možnost
uporabe v biotičnem varstvu (Edel-Hermann idr. 2009). A. alternata
je gliva, ki je pogosto omenjena kot patogena, vendar lahko živi tudi v
asimptomatski simbiozi kot endofit (DeMers 2022).
V znanstveni literaturi ni zaslediti omembe vrst C. spicifera in R. oryzae
kot patogenov laškega smilja. Po navedbah v podatkovni zbirki Evropske
in sredozemske organizacije za zaščito rastlin (EPPO Global Database)
ter Safe Qostal idr. (2019) gliva C. spicifera povzroča predvsem bolezni
trav in žit (gniloba, ožigi). Nedavno je bila potrjena tudi kot povzročite-
ljica ožigov listov navadnega komarčka v Turčiji (Eken idr. 2024). Glive
iz rodu Rhizopus običajno živijo na odmrlem in propadajočem rastlin-
skem materialu (Lennartsson idr. 2014). Omenjajo jih kot povzročiteljice
sadne gnilobe med skladiščenjem (Khokhar idr. 2019), vendar je bila R.
oryzae prepoznana tudi kot povzročiteljica koreninske gnilobe arašidov
(Xu idr. 2015).
Omenjene glive bi bile lahko vir okužb in propadanja rastlin, vendar pa
je glede na različne lastnosti sevov posameznih vrst mogoče, da iden-
tificirane glive rastline kolonizirajo brez škodljivega učinka ali pa so se
na rastline naselile šele po okužbi, na propadajoč rastlinski material kot
saprofiti. Analize mikrobnih združb kažejo, da rastline sobivajo s številni-
mi mikroorganizmi, ki jih bo treba v prihodnje bolje preučiti.
Viri

Allegret, S. B. l. »Fiche technique Hélichryse italienne Biotop.« Pépinières Bi-
otop. https://www.biotop-aromatiques.com/pages/fiche.php?ref=17.
Antunes, C., A. J. Pereira, P. Fernandes idr. 2018. »Understanding Plant Dro-
ught Resistance in a Mediterranean Coastal Sand Dune Ecosystem: Di-
fferences between Native and Exotic Invasive Species.« Journal of Plant
Ecology 11 (1): 26–38.

71