Page 9 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 9
n Florjanc doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7055-54-2.7-10 7

Prolegomena

Ludwig van Beethoven je v pismu z dne 4. maja 1819 stopil jev so zaradi številčne majhnosti procentualno sicer primerljivi, vendar
v osebni stik z Ljubljano in z njenim bogatim glasbenim predvidljivo redkejši. V ta kontekst se zato umešča nagonska sla po rado-
življenjem s starodavno tradicijo, ki sega globoko v srednji vednosti in oplajanju z védenjem in inovacijami, ki se dogajajo v svetu,
vek. Toplo se je zahvalil za diplomo ob izvolitvi v častnega obenem pa želja, da bi tudi sami nekaj prispevali v to skupno kaščo člo-
člana Filharmonične družbe v Ljubljani, ki so mu jo izročili 15. marca is- veštva. Ob tem je naravno, da si rodoljublje skoraj samoumevno podaja
tega leta na Dunaju kot takrat najslavnejšemu živečemu skladatelju. Nje- roko s svetovljansko vedoželjnim kozmopolitizmom.
gova dela so bila v Ljubljani že do tedaj izvajana s skoraj podobno vnemo
kot v skladateljevem domačem mestu Dunaju. V ospredju torej ni bilo V takšen okvir se je v Ljubljani umestila tudi Beethovnova Šesta sim-
laskanje skladateljskemu imenu, ki bi si ga Ljubljančani želeli kot trofejo fonija v F-duru, opus 68 – »Pastoralna«. Domneva je, da je ta avtori-
v naboru drugih do tedaj v častni knjigi družbe zbranih zvenečih imen, zirani rokopisni prepis z Beethovnovimi zaznamki tisto delo, ki ga je
marveč so želeleli na oseben način zapečatiti trdnejšo vez s skladateljem skladatelj v pismu zahvale omenjal ob obljubi, da bo kot dokaz, da zna
in – predvsem – s slogovno smerjo v glasbi, ki ji je bil Beethoven te- ceniti počastitev svojega imenovanja, poslal Filharmonični družbi »pre-
daj poglavitni kažipot. Mejnik v evropski oz. kar svetovni glasbeni zgo- ko omenj­enega gospoda magistratnega svetnika Tuscherja eno svoje, še ne-
dovini, ki ga je predstavljala dunajska klasika Haydna, Mozarta in Be- objavljeno delo«. Ker je bila partitura Pastoralne natisnjena šele leta 1826,
ethovna, so takoj zaznali in poustvarjalno ovrednotili tudi v prestolnici v Ljubljani pa so jo izvajali že prej, in ker je med Beethovnovimi rokopisi
majhne province in številčno še manjšega naroda, ki mu usoda in druge to simfonično delo edini skladateljev glasbeni rokopisni dokument, ki je
sile niso dovoljevale živeti skupaj, v eni sami politični entiteti. Habsbur- od takrat navzoč v Ljubljani, je domneva s temi razlogi krepko utemelje-
ška monarhija je Slovencem – poleg podložniških dolžnosti – prizna- na. Druga pisna pričevanja so založena ali ob usodnih zgodovinskih pre-
vala tudi določene jezikovne in državljanske pravice, odrekala pa status menah stoletij celo uničena.
»zgodovinskega naroda«. Organizacijsko in družbeno-politično je slo-
vensko ozemlje ostajalo razkosano v deželne enote, od katerih je en del Želja, da se postavi to znamenito Beethovnovo simfonijo na razpo-
– Prekmurje – pripadal celo ogrskemu delu monarhije. Kultura, pred- lago širši umetniški in znanstveni javnosti, je eden poglavitnih motivov
vsem jezik in glasba, sta bila tako med Slovenci od davnine skoraj edino znanstveno-kritične izdaje tega dragocenega vira, ki ga hrani Narod­
identifikacijsko vezivo: številčno majhen narod mora pač računati na ar- na in univerzitetna knjižnica (NUK) v Ljubljani. Izdaja tako stopa ob
gumente, ki so bistveno drugačni od meča in sile mišic. Tudi pojavi geni- bok Beethovnovemu rokopisu in prvemu avtoriziranemu, toda moč-
no poškodovanemu in zato v znatnem delu neberljivemu prepisu sim-
fonije, ki ju hranijo v skladateljevem rojstnem Bonnu, ter drugim doku-
   4   5   6   7   8   9   10   11   12   13   14