Page 14 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 14
1 Uvod
rej odraz naravnanosti pomembnih deležnikov. Področje, ki obrav-
nava interese deležnikov oz. njihove odgovornosti (angl. accountabi-
lity) in kako ti vplivajo na razvoj nevladnih organizacij, pa je v znan-
stveni literaturi manj obsežno raziskano. Kot sta poudarila Candler
in Dumont (2010, 259), ne obstaja pomanjkanje raziskav o neprofi-
tnem sektorju; kar obstaja, je skromnost literature, ki neposredno
obravnava vprašanje interesov notranjih in zunanjih deležnikov na
uspešnost nevladnih organizacij.
Za namen pričujoče monografije bomo to odgovornost opredelili
kot odzivnost na različna pričakovanja deležnikov, ki jo izvaja mana-
gement v nevladnih organizacijah (Kearns 1996; Romzek in Dubnick
1987). Mnogi avtorji se glede odgovornosti osredotočajo na identi-
fikacijo deležnikov v neprofitnih organizacijah, kjer poudarjajo raz-
lične modele, vidike odgovornosti in deležnike same.
Pri tem je treba upoštevati naslednje:
• sistem odgovornosti v nevladnih organizacijah vsebuje vsaj dva
vidika, in sicer vidik delovanja organizacije, na katero vpliva
njeno strateško okolje, in vidik odziva znotraj organizacije (Ke-
arns 1994, 187);
• Christensen in Ebrahim (2006, 196) trdita, da se odgovornost
nevladne organizacije kaže vsaj v treh smereh: navzgor, navzdol
in navzven;
• raziskave na področju modelov odgovornosti deležnikov v ne-
vladnih organizacijah sta Candler in Dumont (2010) strnila v
ugotovitev, da je odgovornost organizacije lahko opredeljena
kot odgovornost komu in za kaj, ki jo razdeli med posledično
in proceduralno.
Osredotočenje na uporabnike ter družbeno osredotočeni učinki
in rezultati sta dva poglavitna razloga, ki lahko varujeta neprofi-
tne organizacije, da se ne osredotočajo na rezultate, ki spodbujajo
samo preživetje organizacije. Oblikovanje takega modela odgovor-
nosti je nujno, saj ta omogoča določeno avtonomijo pri razvoju in se
odraža v učinkih programov posameznih neprofitnih organizacijah.
Prav tako zagotavlja postopke za vpliv zunanjega nadzora organiza-
cijske uspešnosti. Oba načina se zdita dobra možnost za zaščito, da
12
rej odraz naravnanosti pomembnih deležnikov. Področje, ki obrav-
nava interese deležnikov oz. njihove odgovornosti (angl. accountabi-
lity) in kako ti vplivajo na razvoj nevladnih organizacij, pa je v znan-
stveni literaturi manj obsežno raziskano. Kot sta poudarila Candler
in Dumont (2010, 259), ne obstaja pomanjkanje raziskav o neprofi-
tnem sektorju; kar obstaja, je skromnost literature, ki neposredno
obravnava vprašanje interesov notranjih in zunanjih deležnikov na
uspešnost nevladnih organizacij.
Za namen pričujoče monografije bomo to odgovornost opredelili
kot odzivnost na različna pričakovanja deležnikov, ki jo izvaja mana-
gement v nevladnih organizacijah (Kearns 1996; Romzek in Dubnick
1987). Mnogi avtorji se glede odgovornosti osredotočajo na identi-
fikacijo deležnikov v neprofitnih organizacijah, kjer poudarjajo raz-
lične modele, vidike odgovornosti in deležnike same.
Pri tem je treba upoštevati naslednje:
• sistem odgovornosti v nevladnih organizacijah vsebuje vsaj dva
vidika, in sicer vidik delovanja organizacije, na katero vpliva
njeno strateško okolje, in vidik odziva znotraj organizacije (Ke-
arns 1994, 187);
• Christensen in Ebrahim (2006, 196) trdita, da se odgovornost
nevladne organizacije kaže vsaj v treh smereh: navzgor, navzdol
in navzven;
• raziskave na področju modelov odgovornosti deležnikov v ne-
vladnih organizacijah sta Candler in Dumont (2010) strnila v
ugotovitev, da je odgovornost organizacije lahko opredeljena
kot odgovornost komu in za kaj, ki jo razdeli med posledično
in proceduralno.
Osredotočenje na uporabnike ter družbeno osredotočeni učinki
in rezultati sta dva poglavitna razloga, ki lahko varujeta neprofi-
tne organizacije, da se ne osredotočajo na rezultate, ki spodbujajo
samo preživetje organizacije. Oblikovanje takega modela odgovor-
nosti je nujno, saj ta omogoča določeno avtonomijo pri razvoju in se
odraža v učinkih programov posameznih neprofitnih organizacijah.
Prav tako zagotavlja postopke za vpliv zunanjega nadzora organiza-
cijske uspešnosti. Oba načina se zdita dobra možnost za zaščito, da
12
