Page 12 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 12
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
je začel pomikati vse bolj nazaj v dolgi čas. Z vračanjem v preteklost začnejo
koncepti človeškosti, ki se jih vedno bolj reducira na temeljne elemente, izgub-
ljati vsakršen pomen: dvonožnost, veliki možgani, uporaba orodij, omnivor-
na prehrana postanejo zelo hitro tudi atributi skupin, ki jih ne uvrščamo med
naše neposredne prednike.

Prav tako je v zadnjih petdesetih letih biološka teorija resno zamajala
prepričanje, da so vrste biološka dejstva, ampak je veliko bolj pokazala, da gre
za določene skupke kategorij, v katere umeščamo odkrite in opazovane pri-
merke predvsem zaradi udobnosti organizacije. Danes se vedno bolj zdi, da
imajo biološke vrste v resnici nerazločne meje. In ne na koncu so raziskave
umetne inteligence vodile do ponovnega premisleka konceptov, ki so nekoč
določali človeškost – razum, um, domišljija in moralna strast so sposobnosti,
za katere lahko domnevamo, da jih bo tehnološki razvoj omogočil kmalu tudi
našim stvaritvam. Ter končno: genetske raziskave so nam omogočile določi-
tev skupnih značilnosti. Streznitev so prinesli podatki, kako zelo smo si po-
dobni. Ljudje še nikoli prej nismo bili tako živalski.

Knjiga pred vami je besedilo o človeštvu, ki ga v procesu spoznavanja
ter mišljenja samega sebe določa teh šest konceptualnih groženj. Vendar se ne
pojavljajo ločeno in jasno, ampak v obliki prepleta, ujetega v tri stopnje zgo-
dovinskega razvoja miselnega sistema, ki ga je zaznamovalo predvsem razu-
mevanje sveta – tako razumevanje znanosti kot skozi optiko slednje pozna-
vanje človeštva samega. Šest navedenih točk zabrisuje meje med človeškim in
živalskim ter tvori pahljačo groženj, ki jih lahko opazujemo strnjene v zgod-
bi o zgodovini ene same podobe – podobe odbijajočega dolgolasega kosmate-
ga človeka z gorjačo. Metafore drugačnosti v človeški družbi, ki je stoletja sta-
rejša od znanosti v sodobnem pomenu besede.

Upodobitve divjih ljudi v srednjem veku – imaginarnih človeških po-
šasti, so, izhajajoč iz antične in zgodnjesrednjeveške literature in geografije,
predstavljale antitezo civiliziranemu aristokratskemu življenju srednjega veka
kot tudi urejenemu svetu porajajočega se meščanstva. Če so bili barbari grož­
nja družbi, potem so bili divji možje predstavljeni kot grožnja posamezniku.
Prvi živijo daleč in se apokaliptično pojavijo v trenutku slabosti ter propada
družbe, divji možje pa so vedno v bližini – nahajajo se le izven pogleda, onkraj
horizonta v bližnjem gozdu. Pravzaprav je divji človek s svojo neprepoznav-
nostjo mračna srednjeveška antiteza skoraj antropološko zastavljenim kon-
cepcijam barbarov antike in obdobja pozne renesanse. Poglavitna značilnost
njihovih likovnih upodobitev, kot jih poznamo iz obdobja srednjega in zgod­
njega novega veka, je odsotnost kakršnega zametka evolucionističnih misli,
ki danes močno prežemajo oziroma določajo naše razmišljanje o preteklosti.

12
   7   8   9   10   11   12   13   14   15   16   17